Tiskane izdaje
Švica je nekakšna oaza na sredini Evrope. Številni štiritisočaki jo varujejo pred škodljivimi zunanjimi vplivi. Morda je videti konzervativna, zapečkarska in zadrgnjena, a kaj si o njej mislijo drugi, je niti ne zanima. Takšna je že od nekdaj. Nevtralnost je glavna vrednota.
Ve, da le tako lahko ostane sama svoja. Zato je zgled urejenosti, organiziranosti, delavnosti, natančnosti ... Pravzaprav je ne moti, če zaradi vsega tega velja za sterilno. Je tako zanesljiva in spoštovana, da je celo članica schengenskega območja, čeprav ni v Evropski uniji.
V stoletjih in desetletjih je Swiss Made postal globalno prepoznavna blagovna znamka, ki – ne glede na panogo, v kateri se udejstvuje – pomeni sinonim za kvaliteto in popolnost. To velja za vse švicarske zaščitne znake, od Matterhorna, IWC in Lindta do Rogerja Federerja, luknjastega sira ter do sekunde natančnih vlakov.
Ker je Švica alpska dežela, je samoumevno, da je smučarska velesila, ki za naslov največje med največjimi tradicionalno tekmuje z zahodno sosedo Avstrijo. Morda se na prvi pogled zdi, da je v avstrijski senci, a to ne drži; le Švicarji so bolj skromni, tudi ko so v igri svetovni in olimpijski prvaki.
A rdečo zastavo z belim križem so ponosno zastopali številni asi: Roland Collombin, Bernhard Russi, Heini Hemmi, Peter Müller, Pirmin Zurbriggen, Max Julen, Bruno Kernen, Franz Heinzer, Didier Cuche, Marie Theres Nadig, Erika Hess, Vreni Schneider ...
Smučanje je švicarska folklora. Zato je logično, da imajo tudi svoje smučke. Seveda so zasnovane, načrtovane, izdelane in oblikovane tako modro in natančno, da spominjajo na filigranske izdelke ženevskih urarjev. Stöckli je smučarski Swiss Made.
Začelo se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko Švica še ni bila pojem blaginje in bogastva. Fantom, ki so se zaljubili v smučanje, ni preostalo drugega, kot da si sami naredijo smuči. Josef Stöckli je bil eden izmed njih. Nekega dne je mamino pralno kad napolnil z vodo in jo podkuril z drvmi. Pa ne zato, da bi si opral umazane cunje. V vročo vodo je namočil dolge deske iz jesenovega lesa, ki jih je, ko so se zmehčale, ukrivil in oblikoval v smučke.
Na strminah so zmagovale, zato so ga prijatelji pogosto gledali v hrbet, v dolini pa so ga prosili, naj še zanje izdela kakšen par. Tako je večino prostega časa preživel med očetovo tesarsko delavnico in mamino pralnico. V prvem letu je izdelal in prodal petdeset parov smuči. Leta 1935, ko je hobi postal posel, je ustanovil znamko Stöckli.
Danes Stöckli velja za razmeroma majhno, butično znamko, ki na leto proizvede petdeset tisoč parov smuči. Čeprav so vedno snovali vrhunske izdelke, je njihova barka na poti do uspeha in priznanja pogosto naletela na čeri, ki so nekajkrat celo resno ogrozile njen obstoj. Zanimivo je, da so imeli največ težav doma. Kar trikrat so jih zavrnili, ko so se želeli včlaniti v švicarski smučarski sklad.
Domači funkcionarji so kot glavni razlog navedli, da Stöckli ni član združenj SAPF in ASMAS. V združenja dobaviteljev in proizvajalcev se niso vključili zaradi neposrednega načina prodaje, ki jim je kot majhnemu podjetju omogočal preživetje.
Uspelo jim je šele v četrtem poskusu leta 1991, ko so jih končno sprejeli v Swiss Ski Pool, Urs Kälin in Marcel Sulliger pa sta bila prva tekmovalca, ki sta jih zastopala na tekmah svetovnega pokala. Kälin je bil tisti, po čigar zaslugi se je Stöckli uvrstil na seznam nosilcev medalj z največjih tekmovanj in zmagovalcev tekem za svetovni pokal.
Švicarski veleslalomski as je namreč osvojil srebrne medalje na svetovnih prvenstvih v Saalbachu 1991 in Sierri Nevadi 1996 ter na olimpijskih igrah v Lillehamerju 1994. Poleg tega je januarja 1996 na veleslalomu v Flachauu za Stöckli dosegel prvo zmago v svetovnem pokalu. Istega leta se je začelo Stöcklijevo dolgoletno sodelovanje z Dominiquom Perretom, ki velja za najboljšega smučarskega freeriderja vseh časov.
Prav zanj so zasnovali smuči Stormrider in jih predstavili z atraktivnim kratkim filmom Natural Born Skier. Leta 1997 je bil Perret s kolegom Jeanom Troilletom prvi, ki je poskušal smučati po severni steni Everesta. Leta 1999 pa je Didier Plaschy s švicarskimi smučmi dobil prvi slalom svetovnega pokala.
Pri mednarodni prepoznavnosti znamke Stöckli imajo precejšnjo vlogo tudi Slovenci. Pravzaprav je večina njihovih največjih uspehov označena s kratico SLO. Leta 2007 je Andrej Jerman na smuku v Garmisch Partenkirchnu dosegel svojo prvo in hkrati tudi Stöcklijevo smukaško zmago. Ker je smuk smučarska formula 1, so njegov uspeh z zlatimi črkami zapisali v družinski album.
Jerman je uspeh ponovil še leta 2009 na smuku v Bormiu. A sekira jim je padla v med v sezoni 2008/09. Takrat se je njihovi družini pridružila Tina Maze, ki je sicer že prej zmagovala na tekmah svetovnega pokala, hkrati pa veljala za še ne povsem izbrušen diamant. Tudi Stöcklijeve smuči so pomemben kamenček njenega uspeha, ki v letošnji zimi dosega nepričakovane razsežnosti.
Že na svetovnem prvenstvu v Garmisch Partenkirchnu 2011 je dosegla prvi naslov svetovne prvakinje. Letos pa je že nekaj mesecev pred koncem zime dosegla nekaj izjemnih mejnikov – tako zase kot za znamko Stöckli. Veleslalomskega globusa ji, kljub temu da sta na sporedu še dve tekmi, ne more vzeti nobena tekmica. Hkrati pa obstajajo le še minimalne teoretične možnosti, da bi ji katera speljala veliki kristal. Teh lovorik v preteklosti še ni bilo niti v njeni niti v Stöcklijevi vitrini.
Slovenske barve so pri Stöckliju bogato zastopane, saj na njih poleg Jermana in Mazejeve ustvarjajo še Maruša Ferk, Vanja Brodnik, Boštjan Kline in Rok Perko.
