Tiskane izdaje
Kot nasprotje hitri modi, ki nas sili v vedno nove in nepremišljene nakupe, se pojavlja trajnostna moda, ki poudarja transparentnost proizvodnje, skrb za okolje, lokalno pred globalnim in čustveno komponento v oblikovanju, pravi oblikovalka Almira Sadar. V času »kupi in zavrzi« izdelkov, ki prežijo na nas iz prenatrpanih polic, si kdaj zaželimo nekaj bolj osebnega, predmetov z vsebino in pomenom, vedno več si jih želi tudi takšnih, ki jih ustvarijo sami. »Proces nastajanja je lahko pomembnejši od rezultata, saj v nas izzove kreativnost, nenazadnje tudi veselje ob dokončanem izdelku.
Obujanje ročnih spretnosti, njihova reinterpretacija s sodobnim predznakom ponuja nov, sodoben pogled na oblikovanje in izdelavo modnih izdelkov z dodano vrednostjo, nenazadnje je to odgovor na sodobno družbo in recesijo, v kateri se je znašla.« Priročnik Oblikujmo z Almiro Sadar ter podnaslovom Modni ustvarjalni projekti za vsakogar posebej, zatorej ni nastala slučajno, ampak je odgovor na zdajšnje razmere v modi in družbi. »Gre za reinterpretacijo ročnih tradicionalnih spretnosti v sodobne izdelke in predvsem za zadovoljstvo ob soudeležbi pri nastajanju nečesa novega, pa naj bo to predmet za dom, oblačilo, dodatek ali zelo osebno darilo.«
»Reči, ki jih naredimo sami, so zmeraj drugačne od tistih, ki nas čakajo že izdelane,« dodaja Valentina Smej Novak. Ročno delo ima veliko dimenzij, je tudi nekakšna samoterapija v času, ki je obseden s hitrostjo in instantnimi, industrijskimi rešitvami. To je čas, ki ga namenimo sami sebi, ki ga preživimo sami s seboj. »Ker si želimo nekaj več – nekaj udomačenega in svojega.«
Oblikovalka prepušča vsakomur, da njena navodila iz priročnika krši ali spreminja, izdelke pa nadgrajuje v drugačne in nove, ob tem pa vsakomur želi, da ob delu užival in ob tem bistril svoje misli. Pa je priznana oblikovalka oklevala, da bi izdala svoje skrivnosti? Odgovarja, da prav nič, saj se je na delavnicah ročnih del, ki jih vodi, naučila, da so navodila lahko enaka, izdelki pa nikoli, saj jih vsak po svoje interpretira – izbere drug material, drugo barvo, velikost ...
V knjigi najdemo tako navodila za izdelavo kvačkane torbe, košare in lisičke, vezene ovratnike, tepihe ter platnene športne copate, pogrinjke, okrasne rože, šal iz kit, pletene rokavice, majice z vezenino, decembrske okraske ali poletne lampijone ... Vse to in še več ponuja priročnik, ki predstavlja timsko delo oblikovalke Almire Sadar, piske besedil Valentine Smej Novak ter fotografinje Ane Hribar. Ob tem velja še poudariti, da je knjiga slovenska in ne prevod, kar jasno pokaže izbor izdelkov in vzorcev iz slovenske tradicije, kot so denimo nageljčki ali križci, ki so se izkazali, tako oblikovalka, kot odličen in nezahteven motiv za vezenje. Knjiga je tudi natisnjena na slovenskem papirju, avtorja grafične podobe pa sta Maša Majce in Primož Pislak iz ljubljanskega Luks Studia.
Ključno pri njej je, da gre za sodobno ustvarjanje, ki se morda v temeljih ne razlikuje od spretnosti, ki so jih poznale naše mame in še posebej babice, vendar pa je treba dediščino, ki jo imamo, nadgraditi, oplemenititi in posodobiti z današnjo pametjo in načini uporabe. »Preden smo se lotile knjige, sem šla v London, se sprehodila po knjigarnah, da vidim, kaj je novega na področju publiciranja ročnih del,« pravi Almira. Levji delež knjižne ponudbe je predstavljal opise klasičnih tehnik ročnih del v slogu 'kako splesti pulover', čisto tako kot pred petdesetimi leti.
Knjiga pa je tudi za izziv, ki nam ga ponuja čas, v katerem smo se znašli. Almira, ki modo spremlja že desetletja, v zadnjem času opaža, da je ta postala izrazito hitra, neosebna in nepravična. Ročna dela so tako postala tudi način nekakšnega upora hiperprodukciji in hiperpotrošnji mode in predvsem preklop na modno oziroma oblikovalsko zgodbo, ki je osebna in naša. »Izdelek, ki ga sam narediš, priča o trudu, ki si ga vložil, ima večjo čustveno vrednost in je preprosto bolj tvoj.
Do takšnega izdelka imaš popolnoma drugačen odnos kot do mode, ki jo poceni kupiš in hitro zavržeš, « pravi Almira. Valentina, ki je vse skupaj povezala in za knjigo napisala spodbudna opisna besedila, je bila očarana nad Almirinim eksaktnim pristopom – njena navodila za izdelavo so bila vselej jasna, kratka in natančna, kar pač izhaja iz njene dolgoletne prakse univerzitetne profesorice na Oddelku za tekstilstvo Naravoslovnotehniške fakultete.
Zelo osebne in posebne pa so tudi fotografije, ki jih je posnela ljubiteljska fotografinja Ana Hribar, ena najbolj prepoznavnih slovenskih lifestyle blogerk, lastnica blagovne znamke Fensišmensi in ustvarjalka torbic pod tem imenom. Njene fotografije sooblikujejo zgodbo, in so ključne za t. i. priročniško literaturo, ki jo knjiga, ki je pred nami, predstavlja. »Ana je vedno znala ujeti bistvo izdelka, njene fotografije so bile vedno takšne kot sem si želela,« pravi Almira.
S fotografiranjem ni imela težav, vse skupaj se ji je zdelo kot čudovita igra. Dobili sta se vsako popoldne, postavljanje izdelkov za fotografiranje oziroma stylingov je Almira večinoma prepustila kar Ani. Pri izbiri prostora za fotografiranje sta pazili, da ta ne bi bil preveč dizajnerski in premočan, da bi do izraza prišli predvsem izdelki, hkrati pa sta se zavedali, da je prostor pomemben, saj izdelek vedno deluje s prostorom v nekakšni simbiozi.
