Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Športni fanatiki

Nekaj primerov, ob katerih postane jasno, zakaj so Havaji Meka za jezdece valov in jadralce na deski.

čet, 05.07.2012, 21:00

Havaji niso samo najbolj samotno tihomorsko otočje, ki je več tisoč kilometrov oddaljeno od najbližjega kopnega. So nekakšen mistični kraj.

Imajo konstantno temperaturo morja in zraka, okoli 25 stopinj. Idealno. Po feng šuju so tovrstne razmere najbolj ugodne za bivanje in Havajcem se to pozna.

Iskreno, brez težav in skrbi živijo v duhu alohe – prisegajo na gostoljubnost in domačnost, so zelo sproščeni in se ne razburjajo prav pogosto. Njihova kultura goji poseben odnos do oceana in zemlje, oba sta zanje sveta.

Vse to je seveda fasciniralo številne pisatelje, pesnike, filozofe in mislece. Jack London je na primer napisal zbirko zgodb o Havajih (Stories of Hawaii). Haruki Murakami je kar nekaj svojih romanov ustvaril v miru severnega in verjetno najbolj pristnega havajskega otoka Kauai.

In seveda so tu deskarji. O njih je pisal John Long, legendarni novinar revije Surfing. V njegovi zbirki The Big Drop je zbranih dvaintrideset najbolj norih deskarskih zgodb vseh časov. Glavni akterji teh resničnih življenjskih pustolovščin so morda največji odbitki vseh časov, ki so v iskanju največjega vala na svetu pozabili na vse. Pravzaprav so bili pripravljeni tudi umreti.

Ta mentaliteta, ki se zdi v urejenih kotičkih našega planeta tako nerazumljiva, na Havajih pa tako samoumevna, je skupni imenovalec Rickyja Grigga, Bruca Jenkinsa, Mika Stangea, Aca Coola, Kena Skindoga Collinsa, Gerryja Lopeza in številnih drugih.

Domačini so seveda razred zase, a tja pravzaprav derejo z vseh koncev sveta. Mnogi športni fanatiki devet mesecev trdo delajo, da si lahko čez zimo privoščijo trimesečni skok na otočje sredi Tihega oceana.

Prav surferji imajo največ koristi od havajske oddaljenosti od severne Amerike. Nevihte in viharji, ki strašijo sredi oceana, namreč ustvarjajo idealne razmere za ježo na valovih (surfing) in za jadranje na deski (windsurfing).

V zimskih mesecih so valovi največji in vetrovi najmočnejši. Vreme od novembra do februarja prihaja s severa. Zato so severne obale Oahuja, Mauija in Kauaija takrat raj za vodne adrenalinske zasvojence. Rečejo jim North Shore, dodatna pojasnila niso potrebna.

Če bi Jack London, ki si je celo zgradil jahto, s katero je iz San Francisca odpul do Honoluluja, živel nekaj desetletij kasneje, bi zagotovo pisal tudi o deskarjih. Duke Kahanamoku, njihov duhovni vodja, je bil izredno karizmatična osebnost. Ko je otočje v začetku šestdesetih let obiskal takratni ameriški predsednik John F. Kennedy, se je za vsako ceno želel srečati in slikati z Dukom.

Na Waikikiju so v njegov spomin postavili bronast spomenik, na katerega domačini vsak dan obešajo sveže leije. Duke Paoa Kahanamoku ni bil le oče modernega surfanja. Bil je tudi plavalec, večkratni svetovni rekorder in olimpijski zmagovalec. Zlate kolajne je osvojil v Stockholmu leta 1912 in v Antwerpnu leta 1920, v Parizu pa ga je leta 1924 premagal Tarzan, Johnny Weissmuller.

Havajska legenda je bil tudi Eddie Aikau. Sicer je opravljal poklic reševalca iz vode, a po duši je bil surfer. Po njem se še danes imenuje največje deskarsko tekmovanje na svetu. Še vedno pa je živ rek »Eddie Would Go«.

Aikau je bil neustrašen vodni atlet. Z valovi se je spopadel tudi takrat, ko so vsi raje ostali na obali. Tak je bil kot deskar in kot reševalec iz vode. Umrl je v skrivnostnih okoliščinah.

Bil je namreč član oceanske ekspedicije, ki se je s tradicionalnimi havajskimi čolni odpravila s Havajev do Tahitija. Menda je kmalu po odhodu v njegov čoln začela teči voda, zato je odplaval proti najbližjemu otoku. Kljub temu da so takrat organizirali največjo reševalno akcijo v zgodovini Havajev, ga niso nikoli videli.

Po legendi pa naj bi se rešil in naj bi živel na otoku Niihau, kjer domorodci še vedno živijo po starih havajskih običajih, brez elektrike in tekoče vode.

Jezdeci valov v glavnem prisegajo na glavni havajski otok Oahu. Na severnem delu otoka je namreč nekaj najboljših surferskih točk na Zemlji. Banzai Pipeline, Waimea Bay, Haleiwa in Makaha so imena, ob katerih se vodnim kavbojem zasvetijo oči.

A spot vseh spotov je na Mauiju, ki sicer velja za najbolj skomercializiranega izmed vseh havajskih otokov. Ta oznaka ne velja za severni del otoka. Nedaleč od kraja Paia, kjer vlada scena, ki je mešanica surfinga, hipijevstva in ekologije, domuje val po imenu Jaws.

Po havajsko mu pravijo Peahi, po naše bi mu rekli žrelo. V vsakem primeru pa je ena izmed najbolj spektakularnih, nevarnih, divjih in najbolj neverjetnih deskarskih točk našega planeta. Odkrila sta jo Laird Hamilton in Dave Kalama.

Predvsem prvi velja za enega od najbolj karizmatičnih ameriških deskarjev, ki si je prav zaradi Jawsa na Mauiju postavil hišo. Njegovo izklesano telo je na plaži opazil fotograf moške izdaje italijanskega Vogua in tako je sedemnajstletni Hamilton postal tudi svetovno znani maneken, ki se je odlično znašel v vlogi nasmejanega beach boya.

Kasneje se je pojavil tudi v nekaterih filmskih uspešnicah. Bil je dvojnik Piercea Brosnana v Umri kdaj drugič. Igral je v Costnerjevem Potopljenem svetu in bil glavna figura dokumentarca Riding Giants.

Čeprav je bil eden izmed najboljših deskarjev na North Shoru, se je izogibal tekmovanjem. Bil je prepričan, da deskanje ni klasični tekmovalni šport.

Deskanje je bila zanj posebna oblika športa, užitka, veselja in umetnosti. Zato je vseskozi iskal nekaj, s čimer bi deskanju dal svoj pečat. Vedno so ga mikali veliki valovi, še večji od tistih, ki na »Big Day« butajo na Banzai Pipelinu.

Privlačile so ga vodene gore, ob katerih se še tak velikan počuti kot liliputanec. Iskal je gmote vode, ki se z neverjetno energijo pomikajo proti obali. A težava največjih valov je bila v tem, da s klasičnim pedaliranjem ni bilo možno priti do njih. Bili so enostavno preveliki, previsoki in prenevarni.

Hamilton in Kalama sta ugotovila, da je do teh valov možno priti le z vodnimi sanmi (jet ski) ali helikopterjem. Tako se je rodila nova deskarska zvrst, ki ji pravijo »Tow In Surfing«.

Hamilton in Kalama sta nekakšna gospodarja Jawsa. Določila sta pravila, po katerih se morajo ravnati vsi prišleki. Vsakdo, ki želi deskati na Jawsu, mora dobiti dovoljenje enega izmed veteranov. Čeprav za to pravilo ni nobene pravne osnove, ga vsi spoštujejo.

A Maui je tudi domovanje jadralcev na deski. Hookipa Beach, ki leži med Paijo in Jawsom, je sveta plaža, točka nič ... »Deskati na Hookipi in umreti,« je rek najbolj drznih jadralcev na deski.

Tam se je v največjega asa vseh časov razvil Robby Naish. Doma je sicer iz Kalifornije, a se je že v otroštvu z družino preselil na Havaje, najprej na Oahu, potem na Maui.

Hookipa je njegova dnevna soba. Zaradi te plaže je postal svetovni prvak. Prvič je bil najboljši na svetu leta 1976, ko mu je bilo le trinajst let. Med profesionalci je osvojil toliko naslovov, da jih je skoraj nemogoče prešteti. Izumil je številne nove trike, ki so jih skušali posnemati mlajši asi. Kasneje se je posvetil kitesurfingu. Obvlada tudi ježo na valovih, v zadnjem času se rad zabava s SUP (Stand up Paddle).

Ob posnetku, na katerem skupaj z Lairdom Hamiltonom letita po Jawsu – Robby z jadralno desko, Laird z navadno –, gredo kocine pokonci. In havajski bogovi se zadovoljno smehljajo. Aloha ...

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se