Mojca Finc, Kult
V močni slovenski ekipi je bil Boris Strel, tedaj študent 3. letnika Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani, ob suverenem Bojanu Križaju, od katerega so na svetovnem prvenstvu v Schladmingu vse nekdanje bratske republike pričakovale odličje, in nadobudnem Juretu Franku pred veleslalomsko preizkušnjo še najbolj pesimističen. »Kaže, da v tem času nima pravega zaupanja,« je dan pred tekmo v Delu zapisal športni novinar Jože Dekleva.
»Uvrstitev med prvih deset že, kolajna pa ne. Nisem v vrhunski formi, da bi lahko meril na kolajno. Vsakdo ima vzpone in padce v formi. Sam se zdaj ne čutim sposobnega, da bi govoril o medalji. Trudil sem se, treniral, imeli smo vse možnosti, vendar vem, česa sem sposoben,« je v članku Proga po meri naših, naposled le kolajna nizal Strelove misli.
Dopolnil jih je Tone Vogrinec: »Strel se nekoliko lovi, morda pa se bo pravi čas ujel,« je namignil na senzacijo. In realno jo je bilo pričakovati od tekmovalca, ki je dva meseca pred prvenstvom v Cortini d'Ampezzo dosegel do danes edino slovensko moško veleslalomsko zmago v svetovnem pokalu.
Ko je večer pred tekmo, po kateri se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino jugoslovanskega oziroma slovenskega športa, izžrebal startno številko ena, je bilo samozaupanje na vrhuncu: »Rešeno! Če je ena, potem bo zmaga,« si je drzno zamomljal v brado, ko je v rokah stiskal tekmovalno majico.
Občutek ga ni izdal. Na zahtevni strmini Planai je 3. februarja 1982 navdušil s prvo kolajno na svetovnih prvenstvih in z bronastim odličjem odprl novo poglavje za jugoslovanski in slovenski šport. »Takrat se je čas ustavil. Vsi smo živeli za alpsko smučanje,« se tri desetletja po uspehu kariere spominja nekdanji smučarski as, član izjemno nadarjene generacije, ki se je zavedala svojega dometa.
»Fantje so na zadnjih treningih na moč zagrizli. Lahko zagotovim, da so dobro pripravljeni,« je visoko raven kakovosti pred zgodovinskimi rezultati na svetovnem prvenstvu potrdil trener Filip Gartner, Vogrinec pa je razkril še več, napovedal je, da so tri uvrstitve med najboljšo deseterico povsem realne.
»Zakaj bi prav mi imeli smolo in izgubili kolajno za las kot na olimpijskih igrah v Lake Placidu 1980?« se je vprašal in dodal, da fante na tekmi sezone čaka strma in težka proga, »takšna, kot našim ustreza«.
Strel se dneva, s katerim je dosegel vrh športne poti, še danes natančno spominja. Zjutraj se je lotil običajnih priprav – gimnastičnim vajam so sledili prevoz na tekmovališče, ogrevanje in ogled proge, ki ga vsak trenutek z lahkoto obnovi v mislih. Preučil je, na katerih delih je lahko pridobil čas in kje je moral biti posebno pozoren.
»Prvi se pognati po progi in odpreti svetovno prvenstvo je bilo posebno doživetje. V meni je bila velika želja po uspehu, dobro sem se počutil tistega dne, velika spodbuda pa je bil tudi duh, ki je preveval ekipo,« se je spominjal lepih časov, v katerih je pomembno vlogo odigral tudi trener Gartner. Vsega se je treba lotiti s premislekom, je bila njegova rdeča nit, s katero je vodil svoje varovance.
Vendar pa Strelu smučka na prvi progi ni stekla, dosegel je šele osmi čas. Jeza, motiv in adrenalin so dosegli ravno pravšnjo raven za popoln napad na drugi. Bolj ko se je bližal čas starta, bolj je bil prepričan v uspeh. »Besno sem se pripravljal na svoj trenutek. Serviser in fantje so me spodbujali. Odsmučal sem, kot je bilo treba,« je zavrtel časovni stroj v leto 1982.
S prvim časom druge proge je pred tremi desetletji svojo pot do brona pospremil z izjavo: »To je bil moj najboljši nastop v življenju. Odločil je zadnji del proge, odsek, na katerem ponavadi nisem najhitrejši. Ne, nisem slišal vmesnega časa, vendar sem se zavedal, da mi ne gre slabo... Te dni sem veliko treniral sam, bil sem v krizi, ki sem se je tudi nekoliko bal, vendar je minila v pravem času.«
Bronasta kolajna je bila njegova! Vogrinec je v ciljni areni, kjer so 23-letnika spodbujali navijači iz domače Škofje Loke, med njimi vsi nekdanji sošolci iz gimnazije, preskočil ograjo in mu padel v objem. Vidno ganjen je bil tudi pokojni Dušan Senčar, najstarejši smučarski delavec v jugoslovanski odpravi na SP: »S tako lepim notranjim občutkom še nisem nikoli zapuščal nobene tekme. Za vse nas, ki toliko let delamo za naše smučanje, je kolajna v resnici zlata, ker je prva.«
Čestitke so deževale z vseh strani. Strelu je v roko segel prvi favorit Ingemar Stenmark: »Boris, to je bilo super!« ga je pohvalil drugouvrščeni Šved, ki je premoč moral priznati Stevu Mahru. Na Američana ni nihče računal. Potem ko je na prvi progi izpadel njegov brat dvojček, sicer favorizirani Phil, je mlajši Mahre rešil družinsko čast. Ujel je dnevno formo in povsem trezno na glas priznal, da je bila to njegova prva veleslalomska zmaga in verjetno tudi zadnja. Zatem se je v svetovnem pokalu še dvakrat povzpel na najvišjo stopničko v tej disciplini, veleslalomskemu zlatu iz Schladminga pa je dodal olimpijsko srebro v slalomu iz Sarajeva 1984.
Strelov zgodovinski bron sta dopolnila še Križaj na sedmem mestu in Jure Franko, ki si je prismučal 14. čas. »Ozračje pred svetovnim prvenstvom je bilo napeto. V beli knjigi je bila načrtovana prva jugoslovanska kolajna, ki bi nas postavila na svetovno smučarsko sceno. Bojan je zagotovo imel težko delo, saj je bil prvi favorit, meni je bilo zaradi njegove izpostavljenosti prav gotovo prizaneseno. Nikakor pa to ne pomeni, da si nisem želel kolajne tako močno kot on. Bil sem razbremenjen in upam, da sem tudi njemu z bronom odnesel nekaj bremena. A to bi morali njega vprašati,« je pri obujanju spominov poudaril veličino reprezentančnega kolega. Tržičan je štiri dni pozneje osvojil srebro v slalomu.
Če je Križaja odlikovala smučarska eleganca in natančnost, je Strel bele strmine zaznamoval z drznostjo in tveganjem. Imel je prefinjen občutek za drsenje.
Tekmovalno pot je končal v sezoni 1984/1985 zaradi težav s hrbtenico. Ves čas je hodil po robu, telesno ni več zmogel, kar je od njega zahteval profesionalni šport. Od belih strmin se ni nikoli povsem ločil. Nov izziv je našel v lastnem smučarskem servisu in šoli smučanja. Bronasto kolajno hrani doma, na vidnem mestu.
Rad se spominja zlatih smučarskih časov, ko so v osnovnih šolah prekinili pouk in so otroci tekali proti telovadnici, da bi pred TV-zasloni družno navijali za njega in druge junake belih strmin. Ti bodo posebno zaživeli prav danes, ko bo ob obletnici uspeha nazdravil z nekdanjimi reprezentančnimi kolegi, trenerji in novinarji, ki so bili del njegove zgodbe. Zgodbe za zgodovino.