Tiskane izdaje
Zanjo pretečejo kilometre, se mečejo po igrišču, dobivajo modrice, odrivajo in zmerjajo nasprotnika, jočejo in padajo na kolena.
Lovorika, ki jo bo najboljši evropski klub že jutri dvignil visoko v zrak na stadionu Allianz arena v finalu prestižnega tekmovanja lige prvakov, je pravzaprav le kos kovine, vendar največje priznanje evropskega klubskega nogometa. Izraža status najboljšega na stari celini.
»Morda ni ravno umetnostna mojstrovina. A kakšna je njena vrednost, pove želja vsakega nogometaša, ki hrepeni po tem, da bi se je dotaknil,« je vrednost svojega izdelka, pokala, ki meri 73,5 centimetra v višino in tehta 8,5 kilograma, opisal zlatar iz Berna Jürg Stadelmann.
Lovoriko, ki je šesti primerek v zbirki pokalov za zmagovalca lige prvakov, je izdelal leta 2006. V sezoni 1968/69 so v okviru tekmovanja oblikovali pravilo, ki je narekovalo, da pokal postane last kluba, ki je petkrat osvojil ligo ali tri leta zapored. Tako madridski Real, Ajax, münchenski Bayern, Milan in Liverpool hranijo originale v klubskih vitrinah.
Zmagovalci posameznega leta so v preteklosti prejeli prehodni pokal za deset mesecev, ob vrnitvi lovorike Evropski nogometni zvezi (Uefa) pa so jim izdelali repliko. Pravilo so spremenili leta 2009. Original je odtlej v trajni lasti Uefe, zmagovalec pa prejme repliko z vgraviranim imenom kluba.
Dovoljena mu je tudi izdelava lastne kopije, ki mora biti vidno označena kot taka in ne sme preseči 80-odstotne velikost originala. Za tiste s petimi lovorikami oziroma tremi zaporednimi pa so pripravili novo priznanje; trajno last pokala je zamenjal našitek.
Na levi rokav dresa klubom s posebnim mejnikom na modro podlago našijejo podobo pokala v beli barvi z logotipom žoge iz zvezd, simbolom Uefe. Nad upodobljenim pokalom pa zapišejo število osvojenih naslovov lige prvakov.
Potem ko je Real Madrid leta 1967 obdržal originalni pokal, je generalni sekretar Uefe Hans Bangerter poklical zlatarja Stadelmanna in ga pozval, naj pripravi novega. »Z očetom sva se odpravila v pisarno gospoda Bangerterja in tla prekrila s skicami. Dejal nama je: Bolgarom bi bilo všeč to, Špancem nekaj drugega, Italijani bi se odločili za ta del, Nemce bi navdušilo tisto. Sestavljali smo delce kakor puzzle. Končni izdelek je dobil svojevrstno obliko. Prav zaradi te raznovrstnosti je tudi vsem všeč,« se je ustvarjanja spominjal Švicar Jürg Stadelmann.
»Spomnim se, da smo morali lovoriko končati pred 28. marcem. Bilo je namreč ravno pred mojo poroko in poročnim potovanjem, za katerega sva z ženo načrtovala desetdnevni izlet v Los Angeles,« je dodal. Za izdelavo pokala z ročaji – dodal jih je zato, da bi zmagovalci lažje prijeli lovoriko ob ponosnem dvigu v zrak – je potreboval 340 ur.
»Ko sem opravil svoje naloge, je delo dokončal še graver Fred Bänninger. Še danes me veseli, da smo vse postorili v roku, saj sem mirno lahko odšel na medene tedne,« je dejal Stadelmann, ki je izjemno ponosen, da njegova stvaritev pri najboljših nogometaših sveta vzbuja najlepša čustva.
Kljub prestižu in simbolni vrednosti lovorike pa šesti original pokala, ki ga bodo jutri v roke prijeli novi zmagovalci lige prvakov, ni izdelan tako, kakor si je švicarski zlatar zamislil. »Preden smo ga izdelali, je Uefa zamenjala dobavitelja materiala, izbrala je cenejšega. Razumljivo je, da sem bil ob tem po štirih desetletjih skupnega dela razočaran in nejevoljen. Estetsko odstopanje pri ročajih je vidno, saj niso tako lepo obdelani, kakor bi morali biti. Oči nekoga, ki se strokovno spozna na kovine, takoj zaznajo pomanjkljivosti,« je odkrito pokritiziral odločitev Uefe.
Vendar pa se nogometni zvezdniki na malenkosti na pokalu ne ozirajo. Dvig lovorike v zrak je simbolno dejanje. Ko jo zagrabijo za ročaje, pozabijo na ves svet. »Višji dosežek od naslova v ligi prvakov na klubski ravni ne obstaja. V otroštvu sem sanjal o tem, da bom nekoč osvojil to prestižno tekmovanje in v zrak dvignil 'pokal z velikimi ušesi', kakor so ga poimenovali.
Bil sem izjemno ponosen, ko nam je z moštvom to uspelo. Otroške sanje so se mi uresničile,« je občutke, ki jih je prinesla zmaga leta 1995 v Ajaxovem dresu, podoživljal nekdanji nizozemski reprezentant Ronald de Boer.
Veličastni občutek, ki ga prebuja pokal zmagovalcev lige prvakov, so nazadnje imeli priložnost okusiti tudi nogometni ljubitelji v Mehiki, Afriki in na Kitajskem. Na letošnji enomesečni turneji je bil na ogled v Mexico Cityju, Guadalajari, Dar es Salaamu, Nairobiju, Mombasi in Šanghaju. V treh dneh se je na zadnji postojanki na Kitajskem z lovoriko fotografiralo kar 17.000 ljudi.
Lani je po finalni zmagi Barcelone nad Manchester Unitedom na Wembleyju čast za dvig pokala v zrak pripadla Ericu Abidalu, ki se je vračal na nogometne zelenice, potem ko je premagal raka na jetrih. Če bo letos na Allianz areni zmagal londonski Chelsea, naj bi lovoriko najprej izročili kaznovanemu s polfinalne tekme proti Barceloni Johnu Terryju, ki si bo finale sicer moral ogledati s tribune, so sporočili z Otoka.
Kapetanski trak bo ob njegovi odsotnosti nosil Frank Lampard, ki je poudaril, da mu ob misli na morebitni prvi naslov Chelseaja v ligi prvakov ni mar, kdo bo pokal prvi dvignil v zrak. »Moj ego tega ne potrebuje. Rad bi bil član zmagovalne ekipe. In če nam to uspe, bo veličino pokala občutil prav vsak od nas,« se je tolažil Lampard.
Lani je liga prvakov pritegnila več kot 500 milijonov televizijskih gledalcev v Evropi, 230 milijonov v Severni in Južni Ameriki, 190 milijonov v Afriki in več kot 130 milijonov v Aziji. Rekord je dosegel finale – ogledalo si ga je 178,7 milijona ljudi, kar je največja gledanost športnega dogodka v letu 2011
To sezono pa je svojevrsten mejnik dosegla druga polfinalna tekma med Barcelono in Chelseajem na stadionu Camp Nou. Uporabniki družabnega omrežja Twitter so med tekmo objavili 13,684 tvita na sekundo. Astronomski so tudi zaslužki, ki jih bo to prestižno tekmovanje prineslo najboljšim klubom. Lanski poraženec Manchester United si je iz nagradnega sklada priboril 27,3 milijona evrov, katalonski velikan pa 30,7 milijona.
Velike številke ustvarjajo velik dogodek, velik dogodek velika pričakovanja, velika pričakovanja veliko nervozo. Odpravi jo šele zadnji sodnikov žvižg in veličasten občutek ob dotiku »pokala z velikimi ušesi«...
