Tudi navadni smrtniki, vsaj v Ljubljani, s Plečnikom tako rekoč živimo in umiramo, nehote se ga dotikamo v različnih urah svojega vsakdana in življenja, za nas njegova arhitektura pomeni mesta srečevanja in mesta poslavljanja. Tudi njegova hiša, prav tako odraz in priča njegovega dela, marsikomu prinaša navdih, peščici izbrancev pa skrb za njegov zelenjavno-cvetlični vrtiček, katerega obdelovanje ni nikoli zamrlo, čast in ohranjanje njegove zapuščine.
O tem, kdo je bil arhitekt Jože Plečnik in kakšen je bil njegov pomen, obstaja skorajda nepregledna množica strokovnih elaboratov, knjig, zvežčičev in vodnikov, in to v mnogih jezikih sveta. Spletni iskalnik po knjižničnem gradivu cobiss navrže 944 zadetkov, google, ki je 140. obletnico njegovega rojstva te dni zaznamoval s podobo Tromostovja, pa 438.000. Okrogle obletnice so vnovična priložnost za še kakšno odkritje, morda drugačno ugotovitev o njem ali njegovem delu. Včeraj so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje uradno predstavili Plečnikov čaj, takšnega, kot ga je mojstru pripravljala njegova gospodinja Urška na Karunovi ulici v Ljubljani in ki bi po mnenju pobudnikov članov društva Gallus Bartholomaeus utegnil blagodejno vplivati tudi na politike, arhitekte Slovenije današnjega časa. Zato so ga v parlamentu razdelili prvi delovni dan letošnjega leta.
»Čaj je nov od številnih sentimentalnih drobcev, povezanih s Plečnikovim mitom in zgodbo o njegovi gospodinji Urški, ki Plečnika približa ljudem. Toda ob obletnici arhitektovega rojstva je bistveno bolj pomembno razmišljati o izboru njegovih arhitekturnih del, ki bi se na pobudo slovenskih in čeških strokovnjakov utegnila vpisati na Unescov seznam. Sem gotovo sodi predlagana Cerkev Srca Jezusovega v Pragi, v Ljubljani pa bi lahko predlagali stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice, Žale in celotno oblikovanje rečnega korita Ljubljanice od Špice do zapornic,« meni sogovornik, eden največjih poznavalcev Plečnika, profesor, umetnostni zgodovinar in kritik dr. Peter Krečič.
Po njegovih besedah je treba vedeti, da je Plečnik nastopil svojo vlogo v času moderne, na kar se pogosto pozablja, saj je preživel večino svojih sodobnikov. »Temeljni program moderne pa je bil: prispevajmo svoj delež domovini, da bo enakovredna drugim kulturnim narodom. To je bila investicija v domovino in še zlasti v prestolnico,« njegovo aktualnost razlaga Krečič.
Po potresu leta 1895 je Ljubljana doživljala obsežno gradbeno akcijo, ki jo je še posebno spodbujal župan Ivan Hribar. Temeljni vzgib skorajda vseh vidnejših umetnikov je bil vrniti se v Ljubljano in kaj prispevati k njeni gmotni in duhovni rasti. Kot je mogoče brati v Plečnikovih pismih, je spodbudo za vrnitev domov dobil še zlasti po tem, ko je brat Andrej leta 1915 kupil hišo v Trnovem.
»Plečnik je zapustil tako rekoč z velikimi žarometi osvetljeno dunajsko prizorišče in odšel v očeh Evrope bolj obrobno Prago. Tudi po prvi vojni, četudi je preureditev kompleksa praškega gradu in vrtov za predsednika Masaryka pomenila največje gradbišče te vrste v Evropi. Potem se je za stalno naselil v Ljubljani, še mnogo bolj pozabljeni od sveta. Plečnikov koncept Ljubljane kot novih Aten so njegov prispevek k temu velikemu snu moderne. Tu se Plečnik realizira hkrati s temeljno nacionalno politično idejo preteklega stoletja,« poudarja sogovornik. Poznejša avantgarda s Černigojem in Delakom na čelu je krenila v nasprotni smeri; vzpostavila je mednarodno usmeritev, torej preseči okvir domovine in ustvariti pot z (ljubljanskega) obrobja ter zaživeti s svetom v dinamični obliki aktivizma. Avantgardisti so dojeli, da se je podrla tradicionalna shema velikih središč in obrobij.
Številni umetniki in arhitekti so prišli v ospredje z evropskih robov. Poleg Plečnika, denimo, še Fabiani pa Alvar Aalto in še kdo in se iz anonimnosti povzpeli do mednarodne prepoznavnosti. »Plečnik je v kontekstu slovenske moderne ustvaril našo nacionalno arhitekturo. Šest desetletij pozneje še vedno ostaja vzorni predstavnik svojega poklica, popolnoma predan umetnosti (ne inženirstvu), z izbrušenim etičnim profilom, samosvoj in samostojen, ki zgodovinskih in tujih zgledov ni zgolj posnemal, temveč v njih iskal nekaj svojega in to tudi našel. Plečnik je zelo izviren in za svoje sodobne rešitve ni potreboval modernističnega jezika. Nova, današnja generacija njegovih naslednikov arhitektov pa je dokazala, da se lahko enakopravno kosa z mednarodnim arhitekturnim jezikom. Osvobojena je imperativa kakšnega narodnega sloga oziroma formalne zavezanosti ljubljanske šole za arhitekturo,« ugotavlja dr. Krečič.
Mag. Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo, šole, ki je zrasla predvsem iz tradicije Plečnikovega dela in ravnanja, pa meni, da ostaja Plečnikovo izročilo ob vsem novem, kar prihaja, eden temeljev ljubljanske arhitekturne šole in se zrcali tudi v odnosu slovenskih arhitektov do stroke. »Brez Plečnikove dote, ki predstavlja intimno in osebno vez med generacijami, od Wagnerja do najmlajših, bi težko dojeli vse tiste male, a pomembne skrivnosti stroke, ki se jih sicer lahko naučiš iz knjig, vendar jih nikoli ne dojameš v njihovem izvornem pomenu,« poudarja.
Plečnik je po besedah sogovornika, podobno kot v Španiji Antonio Gaudi, genialen in samosvoj ustvarjalec, ki mu ne moreš slediti v formi, saj je neponovljivo, avtorsko izviren. »Zato je poleg genialne Plečnikove ustvarjalne veličine, ki se redko rodi, za ljubljansko šolo pomembna predvsem njegova srednjeevropska arhitekturna izkušnja, ki jo je z Dunajske akademije prenesel na ljubljansko šolo za arhitekturo. Ta njegova dota se prenaša prek njegovih učencev, zlasti Ravnikarja, na nove generacije, ki jo plemenitijo z novimi izkušnjami, Ravnikar jo je, denimo, z Le Corbusierovo. Prek mojstrov in njihovih učencev se tako nadaljuje vez s skrivnostmi stroke kot umetnosti, ki se jih je drugače nemogoče priučiti,« je prepričan sogovornik. Prenašanje izkušnje pomeni tudi predvsem prenašanje kultnih stališč oziroma globine filozofskega nazora o tem, kaj sploh je poslanstvo arhitekta. Arhitekta, ki deluje za javno dobro, je zavezan stroki, ima resen pristop k vsakršnim, tudi najmanjšim nalogam, ima odnos do materiala in ne nazadnje tudi strast do poklica, ki ga prevzema in je njegov način življenja. »Vse to se lahko prenaša samo skozi osebni odnos, saj je to nekaj, kar je neoprijemljivo, če hočete, v zraku, kot duh, ki se je zalezel med zidove šole.«
Plečniku je bilo dano prodreti v bistvo stroke prav zaradi njegove pronicljivosti. Po besedah Gabrijelčiča je bil kot lakmusov papir, ki je zaznal še tako tenkočutne skrivnosti svojega učitelja. »Prav zato, sem prepričan, je bil za dunajskega arhitekta Wagnerja tudi edini njegov možni naslednik na Dunajski akademiji. In to tudi zaradi njegove pronicljivosti in zavedanja o pomenu kontinuitete med generacijami,« poudarja Gabrijelčič. In ta genom je kot olimpijski ogenj, ki ne sme ugasniti in v ohranjanje katerega bi bilo treba vložiti še več naporov.
Svojevrstni ogenj očitno še vedno tli tudi v Plečnikovi hiši, največkrat pa se ga hočejo dotakniti prav arhitekti od blizu in daleč pa tudi umetnostni zgodovinarji in tisti, ki v senci dreves na Plečnikovem vrtu ali s sprehodom po njegovi hiši iščejo navdih, vzor za svoje poslanstvo. Na leto se skozi intimno obličje arhitektovega vsakdana zvrsti okoli pet tisoč parov oči. Hiša, ki se zdi kot zamrznjena v času in je zaradi svoje avtentične ohranjenosti tako zelo dragocena, razkriva polno drobnih radosti, pritrjuje Ana Porok, višja kustosinja, odgovorna za Plečnikovo zbirko, ki že desetletje dela v Plečnikovi hiši.
»Ta hiša je v resnici delovala kot poskusni laboratorij, saj je mojster tu preizkušal ideje v manjšem merilu. Med snovanjem idej se je pogosto predajal uživanju turške kave in zraven kadil. Mogoče je začutiti to njegovo asketsko življenje, katerega del je bila tudi odpoved družinskemu življenju in popolna predanost poklicnemu poslanstvu,« razlaga sogovornica. Po njenem mnenju se Plečnikova aktualnost še danes kaže predvsem v spoštovanju tradicije prednikov, uporabi sodobnih materialov, recikliranju oziroma iznajdljivosti pri njihovi uporabi. Domiselno je pocenil gradnjo, saj mu je bilo pomembno predvsem, da se je projekt uresničil.
»Pogosto je poudarjal, da tistega, kar so naši dedje dobro naredili, ne bo rušil, in nikoli ni neposredno kopiral. Vedno je iskal tudi simbiozo z naravo in v arhitekturo skušal vkomponirati rastinje. To se kaže pri Tromostovju, na Trnovskem mostu... Vrt ima posebno vlogo tudi pri njegovi hiši. Tu si je s sprehajanjem med gredicami in sedenjem na klopi nabiral novih moči in iskal navdih. Rastlinje je izkoristil tudi za zakrivanje, saj je njemu ne preveč ljubo Nemško gledališče oziroma Dramo zastrl s topoli,« razlaga zanimivosti o mojstru sogovornica. Jože Plečnik je nedvomno dokazal svojo vsestranskost – od projektiranja arhiteture in oblikovanja pohištva, tudi grafičnega oblikovanja do celostnega urbanizma, kot ga kaže Ljubljana. Kot nekaj unikatnega, kar je danes tako zelo iskano in zelo privlači turiste, s tem pa ustvarja tudi pomemben vir prihodka.
Da bi bila javno bolj dosegljiva tudi Plečnikova druga izjemno dragocena dediščina, okoli 5600 skic in načrtov, že poteka njihova digitalizacija, s čimer jo bodo dodatno zavarovali. »Veliko zanimanje tujcev, zanimivo, zbujajo tudi Plečnikove neuresničene zamisli, kot so, denimo, stožčasti parlament v Tivoliju in prenova gradu, Mesarski most, ljubljanski Magistrat, kraljevi dvor na Bledu ter njegovi veliki medvojni urbanistični projekti. Še veliko je neodkritega in vrednega proučevanja,« poudarja kustosinja.