Veliki trenutek

Sebastian Coe, legenda atletskih stez in predsednik prireditvenega odbora OI

čet, 19.07.2012, 18:00

Teniška igrišča na sveti travi v Wimbledonu, izjemoma odeta v vijolično barvo, čakajo zvezdnike belega športa. Prestižni Wembley in dom »rdečih vragov« Old Trafford v Manchestru sta nared za nogometne tekme. Bazeni v Hyde parku pričakujejo plavalne junake ...

Predsednik prireditvenega odbora lord Sebastian Coe je pomirjen. V treh letih je, po svojih besedah, ustvaril najambicioznejši projekt v prestolnici po velikem londonskem požaru leta 1666. Čeprav so ga bremenili naložba devetih milijard funtov, negodovanje Britancev nad igrami v kriznem gospodarskem času in državni ugled, je v svojem mirnem slogu ves čas dajal vtis, da je precej enostavno nositi to veliko odgovornost.

Pritisk se je uglajeni 55-letni Anglež mladostnega videza naučil obvladovati na tekaški stezi. V športno zgodovino se je vpisal z rivalstvom z velikim tekmecem Stevom Ovettom, s katerim je na štadionih zaznamoval 80. leta prejšnjega stoletja. Seb je v bogati karieri osvojil štiri olimpijske kolajne, v Moskvi (1980) in Los Angelesu (1984) je zmagal na 1500 metrov, na 800 m pa je bil obakrat srebrn.

V zbirki uspehov se lahko pohvali še s svetovnimi rekordi (osem mejnikov je dosegel na zunanjem štadionu, tri v dvorani). Olimpijski duh je urejenega, marljivega in poštenega fanta, ki je odraščal sredi železarskih dimnikov in premogovnikov v južnem Yorkshiru, prevzel pri dvanajstih letih. »Zbrali so nas v šolskem preddverju in nas pred črno-belim televizijskim sprejemnikom posadili na stole. Pred nami so se na zaslonu vrstile trepetave slike s prizori tekmovanj na olimpijskih igrah v Mehiki. Bili smo tam, da vidimo atleta iz našega Sheffielda. John in Sheila Sherwood sta tistega dne določila smer mojega življenja,« se je najboljši srednjeprogaš spominjal v svoji knjigi Zmagovalni um.

Vcepil mu ga je oče Peter, strojni inženir, ki je med drugo svetovno vojno preživel potop ladje, na kateri je bil član mornarice. Rešili in ujeli so ga Nemci. Na poti čez Francijo v taborišče za vojne ujetnike je pobegnil z drvečega vlaka in se prebijal čez Pireneje. Ponoči je hodil, podnevi spal. Prišel je do Španije, od koder so ga internirali v Anglijo. Vojne izkušnje so močno vplivale na njegov odnos do življenja.

Strahu ni poznal in vselej je meril k visokim ciljem. Čeprav so ga dojemali kot neizprosnega človeka težkega značaja in visokih zahtev, je sina Sebastiana na treningih naučil, kako se motivirati, spodbujati, izpolnjevati cilje in se učiti iz napak. Dobri vodje se ne rodijo, ampak to postanejo, se je Coe naučil od očeta.

Ko je Sebastian na OI v Moskvi v vlogi favorita ostal brez zlate kolajne na 800 m (osvojil jo je njegov večni tekmec Ovett), je oče besnel. »Če bi mi katerikoli drug trener takrat dejal, naj pozabim rezultat in da bo čez čas bolje, bi ga vrgel čez najbližje okno. Poraz na najpomembnejšem tekmovanju v karieri je pustil globoko rano.

V medijih so se spravili nanj, ker me je po teku javno verbalno napadel. Ko mi je dejal, da ga je sram, je mislil, da ga je sram enako kot mene. Sporočil mi je, da je za poraz, tako kot za zmago, treba prevzeti odgovornost, ki jo vedno deliš z nekom – v katerikoli organizaciji, v kakršnemkoli odnosu,« je razpredal Sebastian Coe, ki je vselej spoštoval svojega očeta in vsak dan črpal njegovo miselnost in znanje. »Nič, kar sem naredil v življenju, ni primerljivo z njegovimi dosežki,« se je poklonil očetu, ki je umrl leta 2008, ko je bil star 88 let.

Coeja mlajšega odlikuje človeški čut, ki so ga pri starejšemu pogrešali. Peter je bil vzkipljiv, pri pogovorih z atletsko zvezo z besedami ni skoparil. »Me prav nič ne zanima, vseeno mi je, kaj si mislijo. Zadnjih 43 let je zame bonus, je takrat dejal. To je bil eden redkih trenutkov, ko je na glas nakazal, kaj vse je preživel med drugo svetovno vojno.

Ne mine dan, da ga ne bi močno pogrešal. Bil je zelo inteligenten mož,« je dejal Sebastian, ki je po športni karieri (1990) svojo odločnost in osredotočenost na cilj s tekaških stez prenesel v posel in politiko. Med konservativci je nekaj let preživel v poslanskih klopeh. Leta 2000 je pridobil naziv lorda in si politično kariero podaljšal do konca življenja.

Coe, sicer ločenec s štirimi otroki, je polno zaposlen možakar, saj je tudi podpredsednik mednarodne atletske zveze, član etične komisije pri svetovni nogometni zvezi, lastnik verige fitnes centrov in ambasador športnega opremljevalca Nike. Kaj ga tako močno polni z energijo, da je aktiven povsod? »Imam sanje. Zanima me, kako daleč lahko pripeljem neki projekt.

V atletiki je športnik radoveden, kako naj bo iz dneva v dan še boljši, enako držo sem opazil tudi v poslu in politiki. Lastnost, ki druži ljudi na vrhu svojih poklicnih poti, je biti še boljši, narediti še več, poleg tega pa hrepenijo po kritiki. Večina ljudi je ne mara, vendar če želi tekač denimo za dve desetinki hitreje preteči 800 m, je prav kritika tisto, kar potrebuje,« se je vrnil k svoji športni poti.

»Družba išče nadarjenega posameznika. Meni pa je bolj blizu vizija, ta romantičen koncept strasti do dela; pomembno se mi zdi najti ljudi, ki so navdušeni in predani temu, kar počnejo,« je še dodal. Skrbi ga prihodnost mladih športnikov, ki je osredotočena na 'instant' trenutek.

»Skrbi me, da nove generacije mislijo le na svojih deset minut priložnosti v priljubljenih tv-šovih. Kako jim pojasniti, da bodo samo z leti garaškega treninga dosegli svoj potencial? Najti odgovor na to vprašanje je za družbo velik izziv!« je poudaril. Z olimpijskim duhom bi rad mlade rodove predramil iz sna in jih usmeril na pravo pot.

Vodilo Coeja, ki je olimpijsko plamenico nosil pred zimskimi OI v Vancouvru, vajo pa ponovil v domačem Sheffieldu, ko je ta potovala po Otoku, je na najprestižnejšem športnem dogodku v Londonu izpostaviti olimpijske vrednote, ki so v času gospodarskih, političnih in družbenih izzivov, s katerimi se spopada svet, še pomembnejše kot kdaj prej.

Ko je maja 2004 prevzel londonsko kandidaturo, se je položaj britanske prestolnice v družbi kandidatov za OI 2012 (Pariz, Moskva, Madrid in New York) od outsiderskega premaknil v vlogo favorita. Pot do cilja je bila dolga, a uspešna.

»Med športniki in organizacijo OI vidim dve podobnosti. Ko se zbudiš 200 dni pred dogodkom, imaš pred sabo veliko odgovornost – tekmovalec pri pripravi za nastop, organizator pri pripravi dogodka. In oba imata pred sabo mukotrpno garanje. Dnevi so dolgi, trdega dela ne spremljajo fanfare, navijaški glasovi ali piščalke. Iz dneva v dan delaš za oddaljen trenutek. Za tisti veliki trenutek,« je še dejal Coe.

Prijavi sovražni govor