Ventil za ideale

Jules Rimet, oče svetovnega prvenstva v nogometu, sicer ljubiteljski sabljač in tekač, ki se z nogometom nikoli ni ukvarjal, ne bi ravno skakal v zrak od veselja, ko bi videl, kako dobičkonosne razsežnosti je dosegel ta najpriljubljenejši šport na svetu.

»Bil je humanist in idealist, verjel je, da lahko šport združi svet. Drugače od večine ljudi v njegovem času se je zavedal, da je demokratičnost množice mogoče doseči s profesionalizacijo mednarodnega športa. Če bi živel v 21. stoletju, bi bil razočaran nad finančno usmerjenim poslom, v katerega je prerasel nogomet. Njegova vizija ni bila takšna,« je razmišljal Yves Rimet, vnuk tretjega predsednika Svetovne nogometne zveze (FIFA – Fédération Internationale de Football Association).

Prav ta, v Parizu ustanovljena institucija, ena najstarejših in največjih nevladnih organizacij, je sredi tedna praznovala 110. obletnico delovanja. Najmočnejši pečat z najdaljšim predsedniškim stažem, ki je trajal kar 33 let, je v zgodovini FIFA pustil ravno Jules Rimet. Eno od ključnih vlog pa je imel ob njenem rojstvu pred debelim stoletjem novinar Robert Guerin. Prvi predsednik FIFA je sklical predstavnike sedmih nogometnih zvez na sestanku v francoskem glavnem mestu, da bi 21. maja 1904 podpisali sporazum, ratificirali statut in oblikovali odbor. Ustanovne države FIFA so bile Belgija, Danska, Francija, Nizozemska, Španija, Švedska in Švica. Guerin, z 28 leti najmlajši predsednik FIFA, se je nadejal, da bo svetovna zveza spodbudila sodelovanje in povezovanje celinske Evrope z Otočani, ki so sicer zelo neradi delili svoje nogometne izkušnje z drugimi. Ko so z leti Angleži le privolili v članstvo in se pridružili FIFA, je Guerin ocenil, da je dosegel zastavljeno in prepustil predsedniško mesto naslednikom. Kmalu so se začele pridruževati še države z drugih celin: Južna Afrika, Argentina, Čile, Kanada ...

Organizacija je preživela obe svetovni vojni, čeprav je tudi nogomet potrdil, da ni imun na travme konflikta, saj so nekatere članice FIFA zahtevale izključitev premaganih nacij; Britanci so, denimo, zapustili FIFA leta 1920 in se ji spet pridružili nekaj let pozneje. Prva svetovna vojna je spodbudila zavzetost Julesa Rimeta, predsednika FIFA z najdaljšim stažem v zgodovini, da uporabi nogomet kot nekakšno lepilo, za ponovno združitev ljudi. »O tej ideji je govoril cele dneve, o igri pa ni povedal skorajda nič, saj mu je bil nogomet pravzaprav tuj. Klubi, ki jih je ustanovil, se namreč niso osredotočali na nogomet. V Rdeči zvezdi, ki jo je v predmestju Pariza ustanovil leta 1897, je bil poudarek na sabljanju, atletiki in literaturi. Nogomet pa je bil ventil za ideale. Njegov veličastni načrt je bil ustvariti spravo med narodi,« je o vodilu, ki je gnalo njegovega dedka Julesa, razpredal Yves Rimet.

Po petindvajsetih letih delovanja je bila FIFA še vedno amaterska organizacija, a čas je bil za nov korak. Vodstvo je prvič poiskalo primerno pisarno in jo našlo v Švici. Izbrana država je bila primerna iz treh razlogov: zaradi ugodnega geografskega položaja sredi Evrope, nevtralne drže, ki se je odlično ujemala z miselnostjo FIFA, in dostopnosti z vlakom. V 30 kvadratnih metrov prostorni pisarni je delovala 22 let. V začetku 30. let je FIFA, ki danes domuje v Zürichu in šteje 209 nacionalnih nogometnih zvez, končala amatersko obdobje, začela je s prvimi izplačili zaposlenim za opravljeno delo.

Jules Rimet, ki je opravljal predsedniško vlogo tudi v francoski nogometni zvezi (1919–1946), si je vztrajno prizadeval za organizacijo svetovnega prvenstva, a ideja lep čas ni naletela na plodna tla. Nasprotovali so ji tudi baron Coubertin in Angleška nogometna zveza. Odskočna deska za najprestižnejši nogometni dogodek je bil turnir na poletnih olimpijskih igrah leta 1924, ko si je finale med urugvajsko in švicarsko reprezentanco ogledalo 60.000 ljudi. Svetovno prvenstvo so potrdili na majskem kongresu v Amsterdamu leta 1928. Za državo gostiteljico je FIFA izbrala Urugvaj, saj je bila profesionalna igra v Južni Ameriki razvita na visoki kakovostni ravni, pretehtal pa je prispevek urugvajske vlade, ki se je zavzela za kritje vseh potnih stroškov.

Vendar pa je večina evropskih nogometnih zvez nasprotovala odhodu v Urugvaj. Ker leta 1930 ni bilo letalskega potniškega prometa, bi klubi zaradi dolgega in zamudnega potovanja izgubili svoje igralce za skoraj tri mesece. Prvega mondiala v zgodovini se je tako udeležilo 13 držav, le štiri so bile evropske (Francija, Jugoslavija, Romunija in Belgija). Nogometaši so do Montevidea z ladjo pluli 15 dni. Turnir zaradi manjkajoče udeležbe številnih reprezentanc ni veljal za najmočnejšega, a se je kljub temu tekmovanje med ljudmi odlično prijelo, kar je potrdilo 90.000 nogometnih navdušencev med ogledi tekem. Domačini so bili navdušeni, saj so čast gostiteljstva prvega mondiala nadgradili z naslovom svetovnih prvakov. Turnir je prinesel velik športni in komercialni uspeh.

Na tisti ladji, polni nogometašev, ki je leta 1930 iz Evrope plula proti Južni Ameriki na zgodovinski dogodek, je bil tudi Rimet. V torbi je ves čas hranil pokal za zmagovalce. Francozov trud in zavzemanje za prirejanje prvega svetovnega prvenstva sta ga pripeljala do nominacije za Nobelovo nagrado leta 1956, a ga je norveška komisija zavrnila. Nagrade tisto leto niso podelili. Nekateri so bili prepričani, da je priložnost izgubil zaradi kontroverznega svetovnega prvenstva leta 1934, ko je Benito Mussollini tekmovanje v Italiji izkoristil za fašistični shod. Rimetu so očitali, da si je zatisnil oči pred politizacijo nogometa.

A svetovno prvenstvo v nogometu je bilo njegov ponos, sreča in veselje. »Čeprav se je na vso moč zavzemal za profesionalizacijo nogometa, bi bil verjetno kar žalosten, ko bi videl, kakšno pretirano razsežnost je dobila v modernem svetu in se oddaljila od prvotnega koncepta. Iz te trditve bi izvzel le svetovno prvenstvo, ker verjamem, da udeleženci tega velikega dogodka pozabijo na finančni prispevek. To tekmovanje ima kljub vsemu zato še vedno dušo,« je vnuk Julesa Rimeta miselnost svojega dedka postavil v sodobni koncept nogometa.