Tiskane izdaje
Viskiju, natančneje škotskemu viskiju, se godi dobro, pravijo tisti, ki sledijo njegovi globalni prodajni uspešnosti, še posebej zadnja leta: lani si je škotsko gospodarsko na račun prodaje viskija pripisalo 4,2 milijarde funtov, proizvodnja tamkajšnje ognjene vode pa je bila največja v zgodovini.
Najmanj do leta 2016 trendi kažejo, da se bo poraba viskija po svetu povečevala za dvanajst odstotkov na leto. Nova zlata doba viskija torej, nove generacije okuševalcev, težko bo sploh narediti dovolj viskija za vse, ki bi si ga želeli, destilarne bodo začele podaljševati delovni čas, je nedavno z nasmehom pripomnila ena od poznavalk in dodala, da bo začelo tudi zmanjkovati rabljenih sodov, v katerih viski starajo.
Med čakanjem na nove viskije, no, med stare, ki postanejo primerni za stekleničenje in prodajo, se lahko naučimo viski okušati, sem pomislil po obisku ene od škotskih destilarn, med katerim mi je, doslej ignorantskemu nepoznavalcu, z vsemi retoričnimi žavbami namazani vodič in ceremonial mojster razkril povsem nov svet: z drastično primerjavo požirka viskija brez vode in tistega, z dodanimi nekaj kapljicami, se mi je odprla zapletena pokrajina vonjev in okusov, ki jih prej sploh nisem poznal in ki jih je mogoče obširno in v nedogled interpretirati, kot to počnejo poznavalci vina na primer.
Mehki vizualni, vohalni in okuševalni blues se začne z izbiro pravih kozarcev; standardni kristalni z ravnimi stenami in debelim dnom, kot jih človek vidi v kičastih reklamah, po možnosti še zatrpani z goro ledenih kamnov in morda celo brušeni žal odpadejo, v njih viskija ni mogoče dobro vrteti, arome pa zbežijo prehitro. Kar rabimo, je kozarec, podoben vinskim, tulipanast, da ujame kar največ zgodbe, ki jo šepeta dragocena, dolgo ujčkana tekočina.
Ledu ne potrebujemo; led je za pingvine, v dobrem viskiju nima kaj početi, saj viski »zapre« in pivcu onemogoči, da bi detektiral niz pomembnih arom. Ključna je voda – hladna, ne prehladna. Najbrž ni nujno, da je ravno ustekleničena škotska, čeprav se najdejo puristi, ki prisegajo, da je viski smiselno piti le z vodo, iz katere je bil narejen. Pa si jo kupuj, če si jo moreš.
Kozarec viskija z ustrezno količino vode – in ustrezna je različna količina za različne viskije, od nekaj kapelj do resnega šluka – je lepa stvar, ki razkriva sloje in sloje novih vonjev in okusov. Če v kozarcu ni mešanica, ki jo je določil master blender te ali one destilarne, ampak single malt, postane vse še bolj zanimivo.
Kako resen je posel z dobrim viskijem, kaže tudi lani uvedena mednarodna nagrada world whisky awards, namenjena ne le viskiju kot takemu, ampak njegovi embalaži: skupina strokovnjakov za oblikovanje odloča o tipografiji, nalepki, zamašku, ilustraciji, oblikovanju steklenice, oblikovanju steklenice za omejene serije, pri tem pa upošteva domišljijo, drznost, sploh mojstrstvo oblikovalcev, njihov navdih in razumevanje produkta.
Letošnjo nagrado za najboljše oblikovanje v kategoriji omejenih serij so namenili viskiju destilarne The Glenrothes, polnitvi iz enega samega soda iz leta 1970 številka 10573, za katerega so steklenico oblikovali v studiu Stranger & Stranger, ki si je prvo nagrado prioblikoval že lani. Viskija Speyside Malt, za katerega je treba odšteti okrog 3500 evrov za steklenico, ni kaj veliko, zato je tudi tako drag: v destilarni je bil le en tak sod – sod, ki je bil pred tem v uporabi za ameriški bourbon, iz njega pa je po besedah Davida Kinga, ameriškega uvoznika viskija The Glenrothes, prišlo za 179 steklenic viskija.
»To je to. Ko ga bodo spili, ga ne bo več na svetu,« pravi King. Tisti srečneži, ki so ga poskusili, poročajo, da nikakor ni dimast ali taninski, ampak presenetljivo sladkast, z vonjem po jabolčnih krhljih, citrusih, po okusu pa dekadentno svilnat. Oblikovalci so pripomnili, da je steklenica fantastičen primer vrhunske obrtne spretnosti in oblikovanja: jajčasta, kot ročna bomba oblikovana steklenica je težka, ravno prav velika in preprosto lepa, oblikovalska izvedba odlična, sofisticirana in izjemna.
Leta 1879 ustanovljena destilarna Glenrothes slovi po svojih maltih, predvsem po redkih letniških, ki tudi precej kmalu izginejo s trga. Na odličnost tamkajšnjih maltov (med lokalno konkurenco sta Glenfiddich in Glenlivet, v kraju Rothes pa še štiri destilarne, Speyburn, Glan Grant, Glen Spey in Caperdonich) vplivajo voda, ki jo zajemajo le iz dveh bližnjih izvirov, poznavanje počasnega destilacijskega postopka ter seveda staranje v ameriških in španskih hrastovih sodih (v prvih je bil najprej bourbon, v drugih šeri), zato ni čudno, da se v destilarni lahko pohvalijo, da je njihov malt v nekaterih najboljših mešanicah, na primer v viskijih Cutty Sark in The Famous Grouse.
