Najboljši »škoti« imajo skoraj neizgovorljivo ime.

Ko smo nekdaj viski kupovali v brezcarinskih prodajalnah, je bila izbira resda velika, toda običajno smo se odločali za pri nas najbolj popularen balantines, posegli po kakšnem irskem jamesonu, si želeli dragega in bolj prestižnega chivasa. V domačih trgovinah se po njem nismo ozirali, ker je bil predrag.

Še vedno velja, da kakovost viskija ni odvisna le od njegove starosti – pravzaprav se še vedno prepirajo o tem, kaj sploh pomeni. Bistveno bolj pomembno naj bi namreč bilo, da si je ime res dobrega (škotskega) viskija težko zapomniti, predvsem pa ga je skoraj nemogoče izgovoriti.

V škotskem višavju so očitno še vedno tako odmaknjeni od sveta, da se še izražajo po svoje in viski poimenujejo po raznih lokalnih žganjekuhah. Navsezadnje je to pravzaprav nekakšno močno žganje, narejeno na poseben način in bolj »nobel« od domačega šnopsa.

O tej pijači je sicer zelo veliko napisanega, vendar o njej morda nekaj več vedo predvsem boljši poznavalci in poizkuševalci. Zanimivo je že, da se je pri nas udomačila preprosta beseda viski, v angleščini pa vendarle zelo razlikujejo med whiskyjem in whiskeyjem.

Predaleč bi nas odvedlo, tudi če bili jezikoslovci, a v nekem blogu, namenjenem prav tej pijači, natančno piše, da beseda whisky izhaja iz galske besede usquebaugh, do nje pa da so prišli iz škotske galščine – uisce beatha.

Omenjeni uisce izhaja iz staroirskega izraza za vodo, beatha pa iz beathad, kar je pomenilo življenje. Nekako bi lahko razumeli, da so si takrat to pijačo predstavljali kot življenjsko vodo, torej eliksir življenja.

Kljub temu pa njegovo čisto destilacijo pripisujejo Arabcem in Perzijcem, ki naj bi se je domislili nekje v 8. stoletju, in to na precej višji »tehnološki« ravni, kakršno so že v petem stoletju pred našim štetjem poznali na indijski podcelini.

Arabska izdelava (destilacija) je namreč še vedno dokaj podobna temu, kar poznamo danes. Celo strokovni termin alkohol so si menda izmislili Arabci (al-kuhl) in v povezavi z viskijem je v Angliji znan vsaj od 16. stoletja.

Galski viski je bil prvič dokumentiran leta 1405 v starodavnih irskih analih, na Škotskem pa o njem govorijo vsaj od leta 1494. Kot rečeno, sprva je šlo za težko izgovorljivo besedo usquebaurgh (še sreča, da se domnevno najboljši viski ne imenuje tako!), ki se je v 12. stoletju med angleško invazijo na Irsko v ustih vojakov počasi spremenila v izgovorljivejši whisky.

Kaj pa whiskey? Nič posebnega za običajne kupce viskija, ki jim nič ne pomeni, kje ga naredijo. V bistvu gre namreč samo za to, da viskiju, izdelanemu zunaj Otoka – seveda pa predvsem v ZDA –, rečejo in ga pišejo kot whiskey.

Tudi Ircem je ta izraz bližje, verjetno že zaradi tradicionalnega odpora do vsega britanskega – v Dublinu lahko kot darilo dobiš kaj od slovite firme Jameson, nikoli pa kaj takega, kar bi se tja privleklo iz Anglije oziroma Škotske.

Te razlike izhajajo iz 19. stoletja, ko je bil škotski viski menda še precej nekakovosten, tako da so ga Irci v ZDA raje izvažali pod nekoliko spremenjenim imenom in dodali tisti e, samo da bi se otresli slabega škotskega slovesa.

Škotski viski se je sčasoma popravil in je še vedno med najbolj priznanimi v svetu, omenjena razlika pa je v glavnem ostala. Povedano bolj naravnost: škotski viskiji kljub vsemu pri običajnih kupcih veljajo veliko več od na primer njihovih ameriških tekmecev, ki se jim pravi tudi burboni (bourbons).

Če bi bilo vse tako enostavno kot pri našem sadjevcu, ne bi bilo viskijev. Zato je v tem primeru treba obravnavati zamotan svet številnih vrst zrn (ječmenova so osnovna), dišav in destilacijskih procesov.

Viski se od viskija lahko zelo razlikuje, a ker jih je toliko, nam jih seveda ne bo mogoče dovolj približati in jih primerjati.

Toda za osnovno rabo bo dovolj, če povemo, da štiri države izdelujejo viskije, ki se dokaj jasno razlikujejo – Irska (Irish Whiskey), Škotska (Scotch), Združene države (Bourbon, Tennessee Whiskey, Rye Whiskey, Blended American Whiskey) in Kanada (Canadian Whiskey), seveda pa ne kaže prezreti, da so njegovi proizvajalci doma praktično po vsem svetu.

Na to temo obstajajo študije, ki zelo podrobno preučujejo razlike med posameznimi vrstami viskijev, običajno pa se – morda nekoliko nenavadno – kot praočeta današnjega viskija priznava njegovo irsko različico, medtem ko je za ameriške vrste značilno predvsem, da so izdelane iz koruze.

Omenjali smo že starost pijače, torej koliko časa je bila v steklenici. Pri Chivasu (Chivas Brothers) so se lotili študije in ljudi povprašali, kaj vedo o tem.

Upoštevajmo, da so pivci te pijače najgosteje poseljeni prav v Britaniji, zato je zanimivo, da je le deset odstotkov ljudi vedelo, da oznaka o starosti nekega viskija na steklenici pomeni zgolj starost »najmlajšega viskija v steklenici«, polovica jih je bila prepričanih, da gre za »povprečno starost«, 35 odstotkov pa, da ta oznaka navaja, koliko je star »najstarejši« viski v steklenici.

To nas spomni, da je vsebina po navadi nekakšna mešanica viskijev, izdelanih v zelo različnih časovnih obdobjih. Pri luksuznem Chivasu so se zato odločili, da bodo s posebno kampanjo pivcem razložili, kako je razumeti takšne oznake, poznavalci pa tako in tako zatrjujejo, da »najstarejše ni vedno najbolj kakovostno«.

Neki poznavalec je na svojem blogu zapisal morda nekoliko presenetljivo trditev: »Če uporabim na primer chivas, lahko rečem, da mi je veliko bolj všeč chivas 18 kakor njegove mlajše ali starejše izvedbe.«

Chivasova raziskava je vseeno pokazala, da je 93 odstotkov kupcev prepričanih, da je oznaka o starosti – z njenim naraščanjem – jasen znak za večjo kakovost pijače in da jih ne glede na občutne razlike v ceni zaradi starosti kar 89 odstotkov najprej pogleda, koliko je pijača stara, in se ravna po tem.

Na steklenicah tako in tako ne piše, v kakšnih posodah, lesenih ali kovinskih, je pijača ležala.

Očitno bo to kar držalo, vsaj kar zadeva škotske viskije – ena od glavnih sestavin dobre pijače je kompleksna vonjava, kar viski pridobiva med »zorenjem« v hrastovih posodah oziroma sodih. To seveda ni v nasprotju s starim pravilom, da je pomembno, koliko časa je viski pri proizvajalcu, ne v domači vitrini.

Pred kratkim sem v domači kleti naletel na vsaj dvajset let starega jamesona, ki sem si ga v Dublinu nabavil za zalogo in potem nanj pozabil. Menda ni nič boljši od tistega, ki ga zdaj kot novega lahko kupim pri najbližjem trgovcu.

No, naj počaka na kakšno drugo priložnost, da ugotovimo, ali to pravilo res velja ali so si ga izmislili zato, da pijače ne bi starali doma.