Igor Bratož, Kult
Trijezična, slovensko-angleško-italijanska monografija oziroma vodič po Vipavski dolini in vsem tistem, kar je kulinaričnega in vinskega zmožna ponuditi, Vipavska: barve, vonji, okusi je v režiji revije Vino in pod taktirko nekdanjega urednika revije Jožeta Rozmana izčrpen in vizualno opojen pregled doline dvorcev in gradov med Krasom in Trnovskim gozdom, med Nanosom in Sočo, barvam, vonjem in okusom doline, ki ima najdaljšo pomlad, sledi v zgodovino in je nasploh podkletena s poznavalskimi intervencijami Jožeta Rozmana, Klemna Košaka, Stanislava Bačarja, Marijana Močivnika in Tonija Gomiščka.
Potrdil o naravnih in siceršnjih lepotah Vipavske doline ni bilo treba dolgo iskati, avtorji med drugim navajajo besede Matije Vertovca, avtorja prve strokovne knjige o vinogradništvu v slovenskem jeziku Vinoreja za Slovence, iz pridige leta 1820, ko se mu je »pri svetem Jeronimu na Nanosu« utrnilo takole: »Na desni pod tvojimi nogami se ti odpre struga Ipavske, vertu enako obdelane in smejejoče doline doli do Gorice; zavoljo nje žlahtnih pridelkov in drage kapljice imenovana večkrat od vunanjih Raj dežele Kranjske.« Knjiga, ki jo je s prefinjeno fotografijo opremil Marijan Močivnik, v tekstovnem delu razgrinja zgodovinska dejstva o omenjenem prostoru, od rimske poselitve in začetka širjenja krščanstva v tem prostoru do časa, ko je dolina sodila v oblast oglejskih patriarhov, pozneje goriških grofov in še pozneje Habsburžanov.
O posebni prepišnosti v času preseljevanja narodov govori navedek: »Že takrat je bila Vipavska dolina najprimernejša in najkrajša pot iz severne in srednje Evrope na topli jug. Pot v dolino je vodila čez Postojnska vrata in Razdrto ali skozi gozdove Hrušice. Tako so takrat po Vipavski dolini na jug drveli plenilski Huni, razna germanska ljudstva, na primer Goti in Langobardi, na koncu 6. in na začetku 7. stoletja pa se pojavijo vesti o Slovanih.« Po prvi svetovni vojni je z rapalsko pogodbo leta 1920 Vipavska dolina prišla v roke Italiji, vznik fašizma pa je na tem področju pomenil val vsega tistega, čemur pravimo raznarodovalna politika.
Osišče monografije je ne brez razloga posvečeno vinogradništvu. Ne po naključju; iz besedila se je mogoče poučiti, da so vinsko trto v Vipavski dolini, za katero danes vemo, da premore od vseh slovenskih vinorodnih okolišev največ avtohtonih sort, gojili že v rimskih časih, v urbarju goriških grofov se leta 1513 omenja sorta klarnica, Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske za Vipavsko pravi, da »je tu vipavec ali Kindermacher, ker če se ga neizmerno pije, napravi često iz moža otroka, celo iz modrijanov norce«, zgodovinski podatki tudi pravijo, da je bil avtohtoni vipavski zelen zelo iskano vino v Pragi.
Prva vina, ki so jih ljubljanski trgovci od 16. stoletja naprej kupovali za potrebe meščanov ali za prodajo naprej po avstrijskih deželah in na sever Evrope, natančno razlaga Rozman, so bila primorska in vipavska. V Ljubljano so prihajala s čolni po Ljubljanici in na vozovih s konjsko vprego furmanov. Vipavska vina so takrat uvrščali med boljša, tako kot rebulo in druga laška vina (Valvasorjev izraz za primorska in vipavska vina), zato so bila priljubljena v Ljubljani in v severnih deželah. Znano je tudi, da so bila med najbolj zaželenimi na dunajskem dvoru. Z rapalsko pogodbo in spremembo meja pa je stara in utečena trgovska pot prek Ljubljane in naprej na Dunaj usahnila, italijanske oblasti so zatirale vse, kar je bilo slovenskega, vinogradništvo je bilo pod udarom močne konkurence italijanskih vin. Letnik 1923 je tako ostal v kleteh, kar se je zgodilo prvič na Vipavskem.
Današnji podatki pravijo, da na skoraj tri tisoč hektarjih vinogradniki sadijo 25 sort: največ, petina, je še zmeraj merlota, sledi tradicionalna rebula, avtohtonih zelena in pinele je na primer vsega 2,3 oziroma 1,9 odstotka. Ima pa zelen to »srečo«, da so leta 2003 vsi najpomembnejši zdajšnji pridelovalci zelena iz zgornjega dela doline ustanovili Konzorcij zelen, ki mu od takrat in dva mandata predseduje Franc Premrn iz Orehovice. Konzorcij si je zastavil strožja pravila za pridelavo in jo tudi nadzira ter tako jamči za predpisano kakovost tistih zelenov, ki smejo po vseh preverjanjih v posebno konzorcijevo steklenico.
Monografija postreže tudi z značilnimi in nekaterimi sodobno interpretiranimi recepti, od jote, kuhanih orehovih štrukljev, zeliščne frtalje, njokov in vipavskih mlincev prek svinjske ribice s pršutom in sirom v listu vinske trte, jelenove pečenke in polente s pršutom do telečjih in svinjskih ličnic in brancina na solnem žaru, komur pa ni do tega, da bi poskušal sam, mu bodo prav prišli portreti vinarjev in gastronomsko kompetentnih institucij, kjer ga bodo radi sprejeli in mu postregli z vsem vipavskim. Ni jih malo.