Tiskane izdaje
Skoraj popolna tišina v dvorani se je še nekoliko potegnila vase in vsaj sedemsto parov ušes je komaj opazno zastriglo proti odru, kjer sta se »pogovarjala« izjemna glasbenika: Žan Tetičkovič in Damir Mazrek. Oba tolkalca. Damirjeve roke in prsti so spraševali in provocirali z neverjetnimi ritmi med balkansko poliritmijo in prebliski tamtamovih odmevov; Žanovi bobni so odgovarjali, ugovarjali in vabili v nove poudarke, paličice so divjale in poskakovale zdaj povsem nizko in kratko pa spet visoko navzgor, z ene strani na drugo ter spet v prekrižani prijem. Glasbenika sta bila zamaknjena v ta dialog, opita samo z glasbo. Okrog njiju pa še za dobro pest izjemnih solistov z vseh vetrov in za dobri dve pesti glasbenikov Big banda RTV Slovenija. Tako je bilo v Cerknem ob začetku jazzovskega festivala, tako je bilo večer pozneje na Ptuju na ponovljenem koncertu, kamor je glasbenike pripeljal Žan Tetičkovič, ki je za posladek skomponiral še hrbtenico koncerta.
Brez treme
Na terasi ptujskega MuziKafeja me 23-letni Ptujčan Žan Tetičkovič počaka že pred dogovorjenim časom. S slušalkami na ušesih in z debelo knjigo pred seboj. Ne opazi, ko stojim ob mizi; glasba, njeno preučevanje in ustvarjanje, sta ga spet potegnili v globine, ki jih večina ne pozna. Kot bi se predramil, a je takoj nasmejan in je jasno, da je preskočil v realni svet in čas.
Čeprav je eden najboljših študentov na newyorški The New School For Jazz and Contemporary Music, da je tam že kar uradni asistent pri dveh profesorjih, da je pri dvajsetih letih kot edini tujec februarja 2012 dobil nagrado največjega združenja komponistov in izdajateljev v Ameriki in postal zato njegov član, da je postal uradna zamenjava legende jazz bobnov Winarda Harperja, nagrajenec na mnogih domačih festivalih, da pozna veliko glasbenikov na ameriški sceni ter z njimi igra v mnogih newyorških jazz klubih, da tam poznajo njegov Balkan Jazz Trio, ki ga je ustanovil in zdaj že spremenil v New Quintet for Balkan and Contemporary Music (kmalu bodo nastopili v Carnegie Hall), se tako neobremenjeno loti pogovora, kakor bi stopil na pripravljeni glasbeni oder.
»Na nastopu in pred njim nimam nikoli treme in po tem sem vedel, da je glasba zame prava izbira.« Imel je priložnost to preizkusiti desetinenkrat, preden se ji je dokončno predal. Že v ptujski gimnaziji je imel svoj ansambel in z njim nastopal tudi s svojimi skladbami. Potem pa je s Ptuja koncentrično širil svoje kroge do drugih domačih virtuozov in solistov, s katerimi je vedno našel tesen stik in trdno povezavo, tako da bi bilo preobsežno naštevati, s kom in kje vse je že igral.
Z mavcem na roki
Po srednji šoli je hotel študirati tolkala na znameniti šoli v avstrijskem Gradcu. »Ne vem, ali sem komu že povedal, da tam sprejemnih izpitov nisem naredil. Zato sem poskusil in opravil vse potrebno na konzervatoriju Prince Claus v Groningenu na Nizozemskem. Vse je bilo dogovorjeno, bil sem sprejet in že vpisan. Pa sem še prej tako malo šel na enotedensko delavnico v Haag.« Tam se je začela zvijati spirala med njim in profesorjem Reggiejem Workmanom, ki ga je povabil na študij v New York in mu ponudil štipendijo. V resnici ga je ukradel nizozemski šoli in mladenič je zagrizel v vabo brez strahu in obotavljanja. Še danes je hvaležen staršema, da sta mu prepuščala glavne odločitve, naj so se zdele še tako drzne. A Žan je bil dolga leta športnik, smučar; pred začetkom osnovnošolskega pouka je često na pohorskih strminah že opravil težak trening, potem pa sedel v klop s sošolci, ki bi bili še najraje spali nekaj ur dlje in se jim je zdelo zelo krivično, da so morali že vstati. Preden je odletel prek Atlantika, je zadnji teden še malo posmučal: nikoli prej med treningi in tekmovanji se ni poškodoval, na tokratnih rekreacijskih vožnjah pa si je zlomil desno roko. Tako je z mavcem na roki odletel v New York študirat – bobne!
Redka vračanja domov je zapolnil z nastopi – od Jazzona Live v Novem mestu (leta 2012: dobil nagrado za najboljšo skladbo, prvo nagrado občinstva za najboljši živi nastop) prek Zagreba do Celja, kjer je lani dobil ponudbo Big banda RTV, da zanj napiše glasbeni projekt. »Ko sem se zjutraj peljal na Ptuj, sem v diktafon že zapel zamišljeni motiv. Takšne priložnosti nisem hotel izpustiti. V New Yorku sem 42 dni hodil na šolo, da bi našel in razvil glavni motiv. Že zdavnaj bi moral obupati, a se nisem dal. Potem se je odprlo in kmalu sem ugotovil, da sem bil že tolikokrat povsem blizu tistemu, kar sem iskal, le da tega nisem prepoznal. Do pred nekaj dnevi sem pilil in pilil teh osem skladb, ki nosijo naslov Oasis. Za 270 listov partitur je treba kar nekaj dela. A odgovornost me je gnala: zdaj ali nikoli! Kompozicija je kot reševanje enačbe. Ko jo rešiš, je logična in preprosta.«
Kaj novega ponuja njegova glasba ljudem? Tudi tistim, ki nismo posvečeni v vse skrivnosti jazzovskega muziciranja? »Tradicionalni jazz se čedalje bolj gosti, koncentrira, da je težji in težji. Zapira se sam vase. A glasba ni sama zase in ni le ego komponista ali glasbenika; biti mora za ljudi. Zato sem to gostoto malo razredčil, raztegnil in izključil ego. Globoko v sebi sem odkril balkanske ritme šele v Ameriki. Tam je malo tega in je zato bolj cenjeno. Ta preplet me prežema in tako skladam.«
Študent tolkal, ki je na začetku študija opravil najtežje preizkuse virtuoznosti, ki kot asistent popravlja in ocenjuje teste sošolcem (»do pičice natančen sem, da profesor pri pregledu ne bi odkril kakšne napakice«), je postal vrhunski komponist, prvi slovenski član ameriškega združenja. Ko bo prihodnjo pomlad diplomiral na tolkalih, se bo vpisal na študij klasične kompozicije. Ali pa na magisterij tolkal. »Potem pa bi se dve leti rad samo učil. Zdaj me okupira ustvarjalnost, to v Ameriki deluje dobro. A zaradi nje pogosto ne vidijo dovolj široko in globoko. Jaz pa bi rad tudi to.
