Tiskane izdaje
V zraku vonj po meti in baziliki, na gredicah še čisto majhni poganjki korenja in solate, skoraj popolna rastlinica boba, ki že steguje svoje vitice, kompostnik, v katerem slutimo deževnike, hišica iz bambusovih paličic za prijazne žuželke, zemlja za nohti in blato na škornjih. Pomladni vrt. Popolno popoldne.
Ko je francoski razsvetljenec Voltaire v svoji literarni uspešnici Kandid ali optimizem napisal, da je v življenju najpomembnejše to, da obdelujemo svoj vrt, so se vsi stoletja spraševali, kaj pomeni ta metafora – pa je mislil čisto dobesedno, saj je bil strasten vrtnar, zaljubljen v svojo zelenjavo.
Kdor ima vrt, se o njem veliko pogovarja. To so lepa klepetanja, podobna tistim, katero knjigo si prebral ali kaj boš skuhal. Mnogokrat gre za to, da si vrtičkarji delimo nasvete in izkušnje. Najboljši in najbolj dragoceni nasveti za vrt so seveda tisti, ki jih pozna mama in se jih je naučila od svoje mame, ta pa spet od svoje in tako nazaj.
Če bi morala na samotni otok odnesti samo eno knjigo o vrtnarjenju, bi to bila knjiga Zeleni kvadrat Kornelije Benyovsky Šoštarić (Založba eBesede.si, prevod Nikolaj Pečenko).
Zeleni zagorski vrt Kornelije poznam iz čudovitih televizijskih oddaj Vrtnarica, ki jih ob nedeljah popoldne vrtijo na prvem programu hrvaške televizije. Knjiga, ki je opremljena z izjemnimi fotografijami (posnel jih je vrtnaričin mož, ki je profesionalni fotograf), je polna odličnih praktičnih nasvetov za organsko pridelovanje zelenjave. V njej so napotki za zaposlene ljudi, ki se svojemu vrtu lahko posvetijo le ob koncu tedna.
Kot pravi avtorica, se je, čeprav je na agronomski fakulteti diplomirala iz vrtnarstva in oblikovanja krajine, do resničnih spoznanj o rastlinah in naravnih pojavih dokopala predvsem s preučevanjem narave.
Inspiracijo za prečudovit vrt, ki – obkrožen z leseno ograjo – spominja na zelnik moje stare mame iz Dolenjske, je našla v tradicionalnih vrtovih Hrvaškega Zagorja, v katerih so skupaj uspevale različne vrste zelenjave, cvetja, začimb in sadja.
Takoj ko je na njem začela organsko in brez kemikalij pridelovati zelenjavo, so se pojavili novi prebivalci, ki jih prej ni videla: sinice vseh vrst, od nekod je prikolovratil jež, nenadoma je bilo na rastlinah veliko bogomolk, pikapolonic, metuljev, prvič po nekaj letih so ponoči zažarele kresnice.
Če bi podobno, naravi prijazno, začel zelenjavo gojiti še njen sosed, bi se ta »zeleni kvadrat«, poln novega življenja, še povečal. »Moj ideal so vrtnarji sveta, ki bodo nekega dne prevzeli odgovornost za to, da si bo naš planet opomogel, in ki bodo postali, vsak na svojem zelenem kvadratu, tiha zelena vojska, ki je nihče ne bo mogel ustaviti.«
Vrt je živ. To je navdušujoče odkritje vsakega vrtnarja. Še nikoli se nisem tako natančno zavedala letnih časov in obdobij v letnih časih kot zdaj, ko sadim krompir, obrezujem paradižnike, opazujem, kako se debelijo redkvice. Moji pogledi v nebo, saj je od vremena odvisna rast mojih rastlin, so pogostejši in bolj poznavalski.
A konec romantike. Delo na vrtu je... delo. Tudi. Knjiga je polna praktičnih in zelo uporabnih nasvetov in odgovorila mi je na marsikatero zapleteno zeleno vprašanje. Recimo: če želimo obvarovati mikrosvet v zemlji, ki je naš zaveznik, vrta ne lopatamo, le prebodemo ga z vilami. Najpogostejša dilema vrtnarja začetnika je, ali vrt gnojiti, koliko in kdaj.
Hrvaška vrtnarica se zgleduje po naravi, v kateri, kot pravi, nikoli ni golih tal. »V rastni dobi je vse vedno prekrito z rastlinami, pozimi pa s suhim listjem. To je posledica tega, da narava nikoli ne dopusti soncu, da bi prišlo do tal in s svojimi ultravijoličnimi žarki uničilo življenje na njegovi površini.«
Podobno naj bo na vrtu. Jeseni v zemlji pusti korenine fižola, graha in boba, saj s tem v prsti ohrani dušik, ki ga vsebujejo. Po gredicah raztrese kompost ali hlevski gnoj in povrh naloži slamo (sena ne priporoča, saj s tem na vrt prinaša semena trav). Spomladi odstrani slamo in jo kasneje naloži okoli rastlin; pod njo je zemlja, ki je že pripravljena za sajenje. Vrtnarka ne prenaša piflarsko urejenih gredic z drobno zemljico, za prhkost zemlje tako ali tako poskrbijo deževniki.
Kako globoko saditi semena? V naravi se seme nikoli ne zakoplje v zemljo in nikoli ni v čisti temi, kar pomeni, da za klitje potrebuje svetlobo. Seme je najbolje prekriti s tankim slojem komposta oziroma nežno biološko substratno zemljo, čeprav moramo fižol ali čebulo vseeno posaditi nekoliko globlje.
Zelo drobnih semen, recimo baziliko, timijan, majaron ali kamilico, pa sploh ni treba prekrivati, lahko jih le raztresemo po površini.
Na vrtu ima gredico, ki ji pravi porodnišnica in je namenjena izključno gojenju sejancev. Kar je odlična ideja. Ves čas jo gnoji s kompostom, da rastlinice v njem lažje naredijo korenine. Tam solato poseje vsakih nekaj tednov, in ko je dovolj velika, jo presadi na večje grede.
V knjigi najdete navodila, kako iz divjih rastlin, polnih vitaminov in mineralov (gabeza, njivske preslice in koprive), kar doma naredite tekoče gnojilo ali čajne pripravke, s katerimi zalivate zelenjavo. Če v liter vode umešate deciliter surovega mleka in s tem pripravkom poškropite z ušmi napadeno zelenjavo, bo mleko učinkovalo antibiotično, pregnalo uši in ozdravilo rastlino.
Če želite imeti zdrav vrt, morate privabiti žuželke, ki se hranijo z ušmi in drugimi škodljivci, ki pijejo zeleno kri iz vaših rastlin. Za ose, čmrlje, strigalice, pikapolonice, muhe trepetavke in tenčičarice lahko naredite hišico iz votlih paličic in jo postavite kam na suho in varno mesto v vrtu. Prav tako so najboljši in najlepši gosti vašega vrta kuščarji, žabe in krti.
Knjiga je polna modrosti, preprostih, jasnih, logičnih. O vsaki zelenjavi je napisano poučno poglavje, prav tako o rastlinah, ki varujejo zelenjavo in na starinskih vrtovih naših starih mam nikoli niso umanjkale, saj so res najboljši sosedi zelenjave: ognjič, kapucinka, žametnica, kopriva...
Veliko stvari na vrtu je skrivnostnih, nerazložljivih. Vsak vrtnar pozna zgodbo, ki jo opisuje Kornelija, o tem, kako, kadar nas nekaj časa ni na vrtu ali gremo na dopust in ga zaupamo v varstvu nekomu drugemu, rastline niso več tako lepe, ko pa se vrnemo, spet postanejo prekrasne. Kot da bi vedele, da smo jih zapustili – in smo potem znova z njimi.
