Zgodovina nogometa

Bil je 26. april 1963 in 37-letni Alfredo Di Stephano, danes za številne najboljši nogometaš vseh časov, je spal, ko so ob šestih zjutraj na vrata njegove hotelske sobe v venezuelskem mestu Caracas potrkali štirje možje. Da so agenti oddelka za narkotike, so mu razložili, in da mora nemudoma z njimi na policijsko postajo kot očividec v njihovi preiskavi. Upiranje je bilo zaman. Stephano, ki je s svojo ekipo Real Madrid prišel na prvenstvo Pequena Copa del Mundo, se je znašel v avtomobilu. Najprej je pred očmi zagledal pištolo, uperjeno v svoj obraz, potem ni videl ničesar več, ker so mu prevezali oči, nato je slišal, da so moški člani Oboroženih sil nacionalne osvoboditve (F.A.L.N.) in so ga ravnokar ugrabili.

Šestinpetdeset ur je bil njihov jetnik. Ves čas so mu zatrjevali, da mu ne bodo storili žalega, ampak želijo z ugrabitvijo le pritegniti pozornost sveta in ga opozoriti na korupcijo venezuelske vlade, vendar se ni mogel sprostiti. Resda je s svojimi ugrabitelji igral šah in karte, ni pa mogel jesti in spati, zato so pripeljali zdravnika, da bi ostal v dobri kondiciji, in mu dovolili, da je ženi Sari poslal sporočilo, da je živ in zdrav. Tudi tega, da ga nameravajo osvoboditi, jim ni verjel, zato je bil kar malo v šoku, ko je s prevezanimi očmi pristal na caracaški ulici, nedaleč od španske ambasade.

Med njegovim izginotjem ga je osem tisoč venezuelskih policistov iskalo tako zagreto, da mu tisti, ki ga je ustavil na ulici, ni imel časa pomagati, ker je iskal »pravega« Alfreda Di Stefana, ta, ki je pred njim trdil, da mu je tako ime, pa to že ni mogel biti. Še dobro, da so mu ugrabitelji dali denar za taksi in se je lahko na ambasado odpeljal sam. Tam se je, kot je poročal tiste dni, zlomil. A le za trenutek, kmalu je bil spet genialen, odločen, neustavljiv in nepremagljiv Alfredo Di Stefano, argentinski sin italijanskih priseljencev, ki je odraščal na ulicah Barracasa in v svoj prvi klub vstopil, ko jih je štel dvanajst. Njegov talent ni ostal neopažen, tako je pri 19 že zaigral za klub Atlético River Plate, ki so mu tiste dni pravili tudi Los Millionarios, ker je tako drago plačeval prestope nogometašev. Za kratek čas je Alfreda sicer posodil naprej, ko se je vrnil, pa se ni vzpenjal, ampak je naravnost drvel navzgor.

»Leta 1948 je River Plate veljal za nepremagljivega, saj je imel genialen napad – in največji genij med njimi je bil 21-letnik z vzdevkom La Satea Rubia, kajti takšna je bila njegova hitrost,« je zapisal eden tedanjih opazovalcev njegove igre. Vzdevek Svetlolasa puščica so mu nadeli oboževalci in mediji, ker je bil svetolas in hiter kot puščica. »Bil je izjemen. Pojavljal se je v obrambi, na sredini igrišča, v napadu. Tekel je za tri igralce! Ko pa je imel žogo, mu je nisi mogel vzeti. Samo upal si lahko, da jo bo podal,« ga je opisal španski nogometaš Manuel Muñoz, potem ko ga je videl igrati proti Real Madridu.

Leta 1948 so nogometaši v Venezueli začeli stavkati, državna liga je zastala in zvezdniki so se odpravili služit denar čez mejo. Alfredo Di Stefano je pristal v kolumbijski Bogoti in s tamkajšnjim klubom Millionarios leta 1952 odigral prijateljsko tekmo proti Real Madridu. »Igrača, ki jo Real Madrid mora dobiti za božič,« se je nemudoma odločil predsednik kluba, ko ga je videl igrati, in z njim menda postal obseden. Vendar ni bil edini. Na vsak način so ga hoteli tudi v FC Barcelona. Po zapletenih prestopnih pogajanjih, ki še danes veljajo za ene najbolj spornih, so najprej sklenili, da bo Di Stefano igral kar za oba kluba, barcelonskega in madriškega, ko je to padlo v vodo, pa je pristal v Madridu.

Veselje bi moralo biti neizmerno, a ga je kalil dvom: se bo Argentinec, ki je blestel onkraj luže, znašel tudi v Španiji? Je dejansko okrepitev, kakršno je Real Madrid krvavo potreboval, ali pa bo le še eno razočaranje? To bi zlahka postal, saj je 23. septembra 1953 zjutraj podpisal pogodbo z Real Madridom, popoldne pa je moral zanj že stopiti na igrišče. »Sploh nisem bil navdušen. Bil sem izčrpan, v tistih treh mesecih, kar sem posedal po Barceloni, sem odigral le tri prijateljske teme.« Tekmo so izgubili, on je zadel. In to je bila zadostna napoved časa, ki je prihajal.

»Vse igrišče se je stlačilo v njegove čevlje. Zelenica je poganjala in rastla pod njegovimi nogami. Tekel je in spet tekel, od ene strani do druge. Z žogo je menjaval strani, spreminjal hitrost, od lenobnega drnca do neustavljivega ciklona. Brez žoge se je izmaknil tistemu, ki ga je pokrival, da je dobil prostor, ko se je igra zaprla, je iskal zrak. Nikoli ni obstal. Z visoko dvignjeno glavo je lahko videl vse igrišče, ga v galopu prečkal, prehitel obrambo in sprožil napad,« se glasi eden od številnih slavospevov v njegovo čast.

Real Madrid je zaradi njegovih odlik, med katere je sodila tudi sposobnost vodenja soigralcev, zablestel in osvojil rekordnih pet zaporednih lovorik lige prvakov. »Nogomet ni ustvarjen za zadržane ljudi. Če se ne zliješ s soigralci, to, da si genij, ne pomeni nič,« je ponavljal mož, ki mu je »nogomet dal vse« in je na 510 tekmah Real Madrida dosegel 418 zadetkov.

V letih 1957 in 1959 so ga izbrali za evropskega igralca leta, vendar Di Stefanu, ki je leta 1956 postal španski državljan, to ni pomenilo veliko: ni si želel biti oboževan, hotel je igrati. V Real Madridu je to počel enajst let, po slovesu od belih majic pa je vztrajal še dve sezoni, preden je leta 1967 kariero končal, star 41 let in z vsemi možnimi lovorikami razen ene – po spletu nesrečnih naključij nikoli ni osvojil svetovnega prvenstva FIFE, četudi je branil državne barve Argentine in Španije pa tudi Kolumbije.

Vendar je bil nogomet njegovo življenje. Ni mu mogel kar obrniti hrbta, čeprav v vlogi trenerja, ki jo je igral do leta 1991, ni dosegal kakšnih pomembnih rezultatov. Toda to ni vplivalo na poplavo priznanj, ki jih je prejel po letu 2000. Med drugim mu je Michel Platini podelil posebno nagrado predsednika UEFE, dve leti pozneje, ko jih je štel 83, pa je neustavljivi Alfredo Di Stefano dobil povsem drugačen dar – Kostaričanko Gino Gonzales, staro 32 let.

Pomagala naj bi mu bila napisati avtobiografijo, postala je njegova tajnica in spremljevalka, tri leta pozneje pa še nesojena nevesta. »Vdovec sem že osem let. Rad bi se poročil, kakor hitro bo mogoče, čez dva tedna ali v mesecu dni. Nočem več čakati,« je Alfredo lani sporočil javnosti, njegovih pet otrok pa, da bodo na sodišču poskušali doseči skrbništvo nad njim, ker da njegovo miselne funkcije pešajo in ga morajo zaščititi pred zlorabo. Leta 2005 je res doživel srčni infarkt in bil zaradi njega vezan na invalidski voziček, a se je lani raznežil: »Ni mi mar, kaj si mislijo moji otroci. Sem zaljubljen in poročil se bom z Gino. Morda sem res star 86 let, vendar je moje srce mlado.«

Otroci niso bili razumevajoči. Saj ne, da bi jih skrbelo za njegovo zlomljeno srce, njegovo premoženje in svojo dediščino pa so le morali zaščititi. Gina je jokala in tarnala, ko jim je sodišče dodelilo skrbništvo nad njenim ženinom, ter javno rotila vplivneže, naj ga vendar rešijo, saj da je postal jetnik svojih otrok, a zaman. Neustavljivega Alfreda so tokrat ustavili – njegovi otroci.