Ko se cesta popravlja sama

Več kot očitno vstopamo v obdobje samopopravljivih stvari, saj znanost o materialih, ki zmorejo poškodovano in celo polomljeno vrniti v prvotno obliko in funkcijo, napreduje izredno hitro. Poskusi, ki potekajo na nizozemski avtocesti, kažejo, da bi lahko nova sestava materiala za vsaj dvakrat podaljšala življenjsko dobo asfalta.

Najviše postavljeni cilji za asfalt prihodnosti bi se lahko brali približno takole: na asfaltu se ne sme nabirati voda, površina mora zagotavljati neslišnost pnevmatik, dober oprijem, majhen kotalni upor, biti mora odporen proti velikim temperaturnim in težnostnim obremenitvam, njegove sestavine morajo biti poceni, ekološko neoporečne, iz obnovljivih virov in še bi lahko naštevali. Seznam želja pa ni le dolg, ampak tudi izjemno tehnološko zahteven, saj so si številne zahteve v navzkrižju in je zato med njimi, vsaj za zdaj, mogoče iskati le bolj ali manj uspešno kompromisno srednjo vrednost.

Za sočasno izboljšanje naštetih primarnih ciljev je najprej treba odkriti povsem nove sestavine ali metodologije in nekaj takega je zdaj očitno uspelo ekipi nizozemskih raziskovalcev pod vodstvom dr. Erika Schlangna s tehniške univerze Delft pri razvoju nove vrste samoobnovljivega asfalta.

Po definiciji je asfalt v naravi nastala ali tehnično proizvedena naravna ali umetna zmes bitumenskega veziva in kamnitih zrn ter drugih potrebnih dodatkov. Recepti, kombinacije in razmerja med posameznimi sestavinami, so med proizvajalci pogosto precej varovane skrivnosti, saj se morajo razmerja spreminjati glede na tehnične zahteve in naravne razmere na posameznih cestah. Nizozemski raziskovalci so bitumnu, vezivu v asfaltu, dodali stekleno volno in s tem omogočili povsem drugačno popravilo poškodb, nastalih na asfaltni površini. Dovolj je, da poškodovani del segrejejo s posebno napravo na 85 stopinj Cezija, kar povzroči taljenje steklenih vlaken, razpoke v asfaltni površini pa se samodejno zapolnijo. Primarni cilj raziskovalcev je bil podaljšanje življenjske dobe asfalta z odprtimi porami, katerega posebnost je v tem, da lahko voda z njega hitro odteka in da zagotavlja precej visoko raven zvočne zadušitve (pomembna okoljska obremenitev). Slaba stran takšnega asfalta je, da začnejo že po petih do sedmih letih iz njega odstopati drobni delci, kamenčki, nato pa kmalu že nastajajo večje in bolj vidne poškodbe. Ker za običajni asfalt velja, da ima življenjsko dobo približno 50 let, je jasno, da je sicer boljši (tišji in varnejši) asfalt z odprtimi porami zaradi pogostejših popravil občutno dražji.

Nova tehnologija naj bi občutno zmanjšala vzdrževalne stroške, hkrati pa bi se še zmanjšala raven hrupa, povečala raven varnosti, zmanjšalo število poškodb na vozilih (kamenčki poškodujejo lak, stekla, nevarni so za motoriste), manjša pa bi bila tudi okoljska obremenitev naravnih virov, saj ni treba dodajati novega asfalta. Nizozemska vlada je bila nad rezultati laboratorijskih poskusov navdušena in je dr. Schlangnu dovolila testiranje nove asfaltne zmesi v naravnem okolju, in sicer na 400 metrov dolgem odseku avtoceste A58. Po prvih preizkusih, ki so jih opravili preteklo leto, opažajo, da bi bila lahko življenjska doba novega asfalta vsaj dvakrat daljša od danes primerljivega, seveda ob predpostavki, da bi se po cestišču vsaka štiri leta zapeljali s posebnim »grelnim« strojem.

Dr. Schlangen pravi, da je to šele začetek, saj že izvajajo preizkuse z dodajanjem bakterij, kar naj bi omogočilo povsem samostojno samoobnovitev brez občasnega zunanjega segrevanja.