Kolesarjenje po Ljubljani: premika se na bolje, a ostaja še veliko dela

Vabilo je bilo zanimivo: pridite ob 10. uri, sedli bomo na zložljiva kolesa in preverili dobrote in pasti, ki jih ponuja ljubljansko kolesarsko omrežje. Število udeležencev je omejeno. Kaj je lepšega kot pod strokovnim vodstvom pregledati tisto, o čemer ima vsakdo svoje mnenje? Očitno marsikaj, saj se je na vrhu Kongresnega trga ob navedenem času zbrala zgolj peščica – iz medijev sva bila komaj dva ...

Zložljiva kolesa so imela svoj smisel: na koncu poti smo jih (pravilno) naložili na hibridni mestni avtobus. A tudi med vožnjo, tako po asfaltu kot po mestnih tlakovcih, so se pokazala za zelo zanesljiva, tudi dovolj hitra. Pa čeprav hitrost med vožnjo po strogem središču za kolesarja ne bi smela biti zelo pomembna – vsaj ne tako kot pozornost. Andrej Klemenc z Regionalnega centra za okolje (REC Slovenija), ki je mestno kolesarjenje organiziral v okviru projekta Mobile 2020, je zato svojo razlago začel ob Ljubljanici, kjer je postav­ljeno eno najbolj obleganih postajališč sistema Bicikelj, hkrati pa je to postalo tako rekoč eno samo območje za pešce.

V Ljubljani se po njem lahko vozijo tudi kolesarji – kar ni slabo, a je še prevečkrat videti prizore, ki spominjajo na kegljišče, pri čemer so kolesarji (pre)hitro kotaleča se krogla, pešci pa nič hudega sluteči keglji. Težav bi bilo veliko manj že z upoštevanjem osnovnega bontona, kakšnim nasmehom, prijazno gesto in zahvalo. Sicer pa velja, da je hujših nesreč po mestih več tam, kjer je na mešanem območju manj pešcev, saj potem kolesarji dobijo veselje do (še) hitrejše vožnje in je prečkanje lahko hitro usodno.

Če se kolesarji brez težav vozijo po Petkovškovem nabrežju in tržnici, pa je pred kratkim odprti Mesarski most bolj neprijazen, saj sta vstopni rampi zaviti in ozki. No, morda bi ju lahko uporabili za šolo spretnostne vožnje ... Podobno neprijazen je prehod na prometno Resljevo cesto, kjer se kolesar skoraj ne more izogniti prekršku, če želi pot nadaljevati ob Ljubljanici ali po Trubarjevi – kot smo storili mi. Vidovdanska cesta (s Trubarjeve proti Ilirski) je uradno enosmerna, a se kolesarji vozijo tudi v prepovedano smer. Če bi se odrekli zgolj nekaj parkirnim mestom, bi se lahko peljali v obe smeri ...

Podobnih pasti, ki jim otežujejo (uradno pa preprečujejo) vožnjo po najbolj logični (in najhitrejši) poti, je v Ljubljani še veliko – na njih pa boste hitro srečali bolj ali manj razumevajoče policiste in redarje. Ena najbolj perečih točk je prečna pot ob železnici skozi Tivoli, kjer je kolesarjenje uradno prepovedano, a zaradi prikladnosti prepovedi skoraj nihče ne upošteva.

Mestna občina Ljubljana je v zadnjih letih sicer naredila nekaj odločnih korakov naprej, nekatere smo opazili tudi na našem spoznavnem kolesarskem krogu in jih dodatno poudarjamo ob fotografijah. A zdi se, da prevečkrat ostane še kakšna zoprna podrobnost, ki projekt zaznamuje tudi negativno. Zadnji primer je povsem banalen: ob prenovi mosta čez Gruberjev kanal in železnico v podaljšku Streliške so kolesarjem namenili žlebove ob strani stopnic. Vse lepo in prav: a kolesa v takšen žleb ne boste spravili, saj boste s krmilom zadeli ob ograjo. Ko smo sredi dopoldneva opazovali dogajanje, so v petih minutah mimo prikolesarili (in nato sestopili) trije kolesarji. Se vam zdi premalo za drugačno razmišljanje?