Tiskane izdaje
Da, priznam, GLA mi je od vseh avtomobilov s trikrako zvezdo (to ima pripeto na masko hladilnika) trenutno še najbolj všeč. S kompaktnimi merami je dovolj okreten v mestu, hkrati pa ima dovolj velik prtljažnik, da vanj brez večjih težav spravite prtljago za štiri. Njegova zasnova je sicer nekoliko drugačna, kot smo vajeni pri drugih križancih, zelo težko bi mu rekli športni terenec, saj je nizek, tudi sedi se razmeroma nizko. (Pre)plačani paket AMG line za skoraj 4000 evrov ob privlačnih dodatkih na zunanjosti prinaša tudi odlične športne sedeže v notranjosti, kjer bo še najslabše petemu potniku na sredini zadnje klopi. Ta se podira v nerodnem razmerju 60 : 40, odprtina za prevoz daljših paketov je samo nakazana, zanjo bi morali še dodatno plačati.
Voznikov delovni prostor je, nepresenetljivo, skoraj enak kot v razredu A, na sredini se je v testnem avtomobilu bohotil doplačan zaslon infozabavne naprave, pa čeprav v njem ni bilo vgrajene navigacijske naprave, prav tako ni imel kamere na zadnjem delu vozila. Ne bi bila napak, preglednost nazaj je precej slaba, pomagala so sicer tipala, a s kamero bi šlo še laže ...
Kakovost vgrajenih materialov in tehnike je vrhunska, kar se kaže tako med poslušanjem radijskih postaj ali s seboj prinesene glasbe kot med telefonskim pogovorom po bluetoothu. Ob tem ni odveč posebej poudariti, da je uporabniški vmesnik nadvse intuitiven, upravljamo ga z velikim gumbom med sprednjima sedežema.
V testni avtomobil je bilo vgrajene kup dodatne opreme, skupna vsota zanjo je presegla 16.000 evrov (!), a to ne pomeni, da česa nismo pogrešali. Tempomat ni bil radarski, klimatska naprava je zahtevala ročno nastavitev moči pihanja zraka, prav tako bi prišla prav kakšna dodatna asistenčna funkcija, denimo opozorilnik na vozni pas ali opozorilo na vozilo v mrtvem kotu, kar je, seveda, mogoče dokupiti, a bi v kompaktnem avtomobilu, ki stane skoraj 38 tisoč evrov, nekako pričakovali že v serijski opremi.
Bi pa bila zato odveč kakršnakoli pripomba o vgrajeni motorni tehniki. Dizelski štirivaljnik se je v kombinaciji s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom (ročica ob volanu na desni strani) večinoma obnašal kot dober sodnik na nogometni tekmi. Ne glede na način vožnje ga preprosto ni bilo opaziti: prestavljanje je vedno zvezno, pospeševanje nemoteče in brez zoprnih lukenj, enako velja ob zmanjševanju hitrosti, ko se je zdelo, da poskuša uganiti voznikove namere, motor je tudi samodejno zaviral med vožnjo po hribu navzdol, seveda še zlasti močno, kadar je bil vključen tempomat. Ob vsem tem je na daljši relacijski vožnji (tudi hitri po nemških avtocestah) poraba goriva mimogrede padla pod šest litrov na 100 km – je pa res, da je po mestu znala zbezljati nad osem litrov.
Prav med mestno vožnjo sta bili najbolj opazni dve moteči podrobnosti: sistem stop-start je sicer začel delovati dokaj hitro po začetku vožnje, a je včasih ob ponovnem zagonu motorja avtomobil prav neprestižno stresel, nizkopresečne 19-palčne (!) pnevmatike pa so marsikatero neravnino požrle trše, kot bi pričakovali. Tako je bila že misel, da bi se s takšnim avtomobilom zapeljali vsaj na slabše ceste, če ne celo brezpotja, bogokletna, čeprav bi vgrajena štirikolesna tehnika omogočila tudi to. Med drugim bi lahko pomagala z nadzorovanim spustom, pa tudi s posebnim načinom odziva med terensko vožnjo. No, voznik lahko ob običajnih parametrih med drugim nastavi, da se GLA odziva bolj športno ali da recimo prestavlja ročno z lopaticama
Pod črto bi bilo verjetno le malo voznikov, ki nad mercedes-benzom GLA ne bi bili navdušeni. A končno navdušenje je odvisno tudi od debeline denarnice. Tu pa se zdi, da zna bolj ljudska konkurenca pripraviti zelo konkurenčen avtomobil za kakšnega tisočaka ali dva manj ...
