Tiskane izdaje
Kljub temu je Škodi, verjetno tudi zaradi bleščeče zgodovine, le uspelo vzpostaviti kolikor toliko lasten jaz, kar Seatu, se pravi VW s Seatom, še vedno ne uspe. In v tem duhu je treba videti tudi yetija, ki je za Škodo v več pogledih zadetek v polno. Če pustimo ob strani odlične prodajne rezultate, ki jih je dosegel že v prvi seriji, se pravi pred oblikovno osvežitvijo, je to zagotovo model, ki je dal šefom v VW misliti. Yeti je oblikovni posebnež v najboljšem pomenu besede in prav to mu je pomagalo izoblikovati lastno identiteto, kar je škodam, kot rečeno, dano le v dobro nadziranih količinah.
Češka uporabna izvirnost
Postal je razred zase in dokaz pregovorne češke uporabne izvirnosti. Pametnih rešitev, če hočete, da se sliši tako, kot bi oglaševalci radi. Ker je uporabniška multinaravnanost eden od yetijevih pomembnejših adutov, smo se odločili, da ga v prihodnjih mesecih postavimo pred zelo različne naloge. In tako, brez posebnega slepomišenja, smo tudi začeli naše druženje, saj je moral še s skoraj nič kilometri na števcu z mano v Milano.
Da bi se motor primerno utekel, sem vozil s hitrostjo največ 130 km/h, kot je tudi sicer prav. Zdi se, da rahlo spremenjena oblika še bolj učinkovito reže zrak, saj je zvočno potovalno udobje na za ta razred (SUV) netipično visoki ravni. Višje sedenje ter dobra nastavitev sedeža in volana omogočajo preprosto nastavitev sedežnega položaja in neutrujajočo vožnjo tudi po kot puščica ravnih in dolgih italijanskih autostradah.
Edini neljub dogodek s prve daljše poti je bil, da me z njim niso pustili na območje Fiatovega testnega središča Balocco, saj so, kot je rekel vratar, na to posvečeno mesto pripuščeni le avtomobili iz koncerna Fiat-Chrysler Group. Pri tem izzivu bi torej pogoreli vsi neitalijanski avtomobili, kar ni prehud minus.
Yeti na nemškem severu
Da avtomobilom na našem podaljšanem testu ni nikoli lahko, predvsem pa ne dolgčas, dokazuje tudi naslednja pot, ki jo je moral opraviti yeti. Spet smo mu namenili gladek avtocestni asfalt, in sicer na poti proti severu Nemčije, natančneje proti Berlinu. Če smo tja grede (tudi zaradi prometa) še varčevali z njegovimi močmi, pa so nas med vračanjem proti domu pričakale prazne tripasovnice, po katerih res težko voziš zgolj 130 km/h.
A pojdimo na začetek! Yeti je dolg 4,22 metra, torej spada med manjše predstavnike v kompaktnem avtomobilskem razredu. Kar je lahko dobro za vsakdanje potrebe, a je lahko kritično za daljše poti s štirimi potniki. Pa ni čisto tako: prtljažnik je prav čudežno velik, sicer nekoliko ugreznjen, a to le omogoča nalaganje prtljage v dveh ravneh. Višina do trdne police je presenetljivo uporabna, v najslabšem primeru pa pri štirih potnikih še vedno lahko podrete sredinski sedež v drugi vrsti. Yeti ima tam tri ločene sedeže, ki jih je mogoče celo odnesti iz vozila ali pa zgolj zložiti in jih s kljukico pripeti na sprednje vzglavnike. Kot nekdaj pri enoprostorcih ...
Vsaj malo enoprostorsko je tudi počutje v kabini, strop je visoko, tudi nad zadnjimi sedeži, okrog voznika je kar nekaj odlagalnih površin, armaturna plošča in upravljala pa so zasnovani klasično nemško, kar pomeni, da je funkcionalnost pred lepoto.
Kljub temu smo našli dve zameri: ročica tempomata ni najbolj praktična (in je v večini novih avtomobilov koncerna VW ne boste več srečali), radijskemu sprejemniku pa začuda manjka povezava bluetooth za prostoročno telefoniranje.
Dovolj navora,
Začetna vnema po daljših poteh nas bo v nadaljevanju podaljšanega testa zagotovo minila, takrat bo tudi čas, da se bolj posvetimo yetijevemu drugemu obrazu. Navsezadnje gre za različico s štirikolesnim pogonom. Njegove prednosti in zmožnosti smo pred kratkim že preizkusili na poligonu, a jih bomo, tako kot nekatere druge vidike, preverili tudi s testnim avtomobilom.
