Test: Honda civic tourer 1.6 i-DTEC lifestyle

Receptura je pričakovana in nič pretresljiva. Civic ostaja vse do sredinskega strešnega stebrička do potankosti enak petvratnemu bratu. Popolnoma nov je ob nespremenjeni medosni razdalji za nič manj kot 23,5 centimetra podaljšan zadek s širokimi rameni, všečno razpoteg­njenimi svetili in prej ravno kot navzdol upognjeno streho v smislu prostorsko okrnjenih karavanov, ki naj bi spominjali na kupeje. Občutek ne vara. Za pločevino, s katero se civic uvršča med oblikovno prijetne, a nikakor ne najlepše kombije zadnjega desetletja, je obilje prostora.

Osnovnega volumna prtljažnika je do višine stekel in ob upoštevanju dvojnega dna 624 litrov. Nato odstraniš prtljažni rolo, ki je soliden, a še zdaleč ne primerljiv z najboljšimi, potegneš vzvoda za samodejno zlaganje deljive klopi in dobiš 1668-litrski prostor z ravnim dnom in priročno nizkim nakladalnim robom. V to brezno brez zadrege zložiš nič manj kot dve gorski kolesi. Če to ni dovolj, dvigneš sedalna dela klopi in ju pomakneš ob hrbtišči. Za prednjima sedežema tako nastane velik in visok prostor, ki je dovolj velik za marsikaj – celo taščin fikus.

Vse prej kot dolgočasen in racio­nalno minimalističen je voznikov prostor, s katerim se oblikovalci dobrikajo prej mlajši kot starejši generaciji. V dva nivoja razdeljeni zasloni, merilniki z modro osvetlit­vijo in skoraj desetimi barvami za različne informacije so diametralno nasprotje germanske klasike. Drugačne občutke pusti položaj za volanskim obročem, saj je prostor bolj ukrojen po merah nižjih in srednje visokih voznikov kot visokoraslih, ki jih zato pestita utesnjenost in premajhna oddaljenost volanskega obroča od kolen. Manjši pomislek je povezan tudi z vzvratno kamero in zaslonom. Sistem ima kar nekaj težav z odpravljanjem vplivov senc in močnejše svetlobe. A to so malenkosti. Pomembnejši je vtis o kakovost­nih materialih, natančni prestavni ročici in prijetno oprijemljivem volanskem obroču.

Tehnično mikaven in salonsko prefinjen je 1,6-litrski dizel, s katerim smo se pred kratkim srečali v modelu CRV. Štirivaljnik z 88 kW (120 KM) in 300 Nm navora pri 2000 vrtljajih na minuto streže karavanu suvereno in lahkotno. Pa naj bo to med hitro avtocestno vožnjo, kjer potegne honda do 195 km/h, med prehitevanjem ali vožnjo v dolge klance, ki ne izničijo prožnosti majhnega in varčnega stroja. Poraba je ugodna. Sodeč po potovalnem računalniku, brez ubadanja z vprašanjem, kako doseči najboljši rezultat, jo ohranjaš pri petih do šestih litrih na sto kilometrov. Z nekaj umirjenosti shajaš še z litrom manj, kar je spoštovanja vreden rezultat glede na maso in velikost te honde.

Suveren in lahkoten je tourer med vožnjo. Volanski mehanizem deluje uravnoteženo. Vpliv dodatne mase za zadnjo premo ni tako velik, kot bi morda pričakovali. K temu nedvomno prispeva podvozje s tristopenjsko elektronsko nastavljivimi zadnjimi blažilniki, ki omogoča, da je civic tourer celo s polnim prt­ljažnikom dobro vozen in udobno vzmeten karavan, ki ti zlahka zleze pod kožo.