Tiskane izdaje
Pozabite, kako je bilo včasih. Zdaj so v modi majhni, okretni in mestno orientirani terenci. Velikani s požrešnimi stroji, osupljivimi plezalnimi zmogljivostmi in spornim ekološkim vplivom odhajajo v pozabo. Po urbanih središčih se šopirijo »navidezni« terenci in eden od najnovejših je Oplova mokka.
Veliko se jih že vozi naokoli in vsi so bolj ali manj samosvoji. Pa naj to velja za škodo yeti, forda kugo, nissana qashqaia ali njegovega »odbitega« brata juka. Mokka je tako po obliki kot dolžini nekje vmes. Natančne definicije odpadejo! Mokka je zunaj dolga in znotraj vse prej kot velika ter razkošna.
Primerjava z oblikovno filozofijo juka, ki je prav tako nasajen na velikanska kolesa in ima poudarjene obline, je uporabnejša od iskanja podobnosti z bolj enoprostorsko zasnovanimi tekmeci. Je pa mokka, ki jo izdelujejo v Južni Koreji, všečna z visokim sedenjem ter udobnim vstopanjem in izstopanjem.
Marsikaj je podrejeno sprednjemu delu, kjer preprosto ni zamer. Položaj za volanom je dober, ergonomija »deluje«, odlagališč je veliko, oblika in materiali so boljši kot ponavadi – med začetnim privajanjem bega le sredinska konzola, ki je preveč nasičena s stikali. Ni pa to družinski avtomobil.
Za takšne potrebe je prtljažnik majhen, tudi na zadnji klopi sta prostor in razgled okrnjena.
Predvsem alternativen je, vsaj v primerjavi z varčnejšim 1,7-litrskim dizlom, 1,4-litrski bencinski turbo motor. Štirivaljnik ni vulkan, je pa kultiviran, večinoma varčen in v vseh razmerah zmogljiv, čeprav ne gre za presežke. S 103 kW (140 KM) potuješ prijetno tako v mestu kot na hitrih avtocestah, kjer potegneš do končnih 195 km/h.
Poraba je korektna. Brez večjih zadreg shajaš s šestimi do sedmimi litri. Le veliki hitrosti in ostrejšim startom – z mesta do 100 km/h lahko potegneš v 9,8 sekunde – se moraš odpovedati. Sicer pokaže turbo drugačno naravo. Njegov zvok postane bolj izrazit (težko bi mu sicer rekli športen), poraba pa poskoči do deset litrov na sto kilometrov.
Pričakovan je, če si ga pač omisliš, štirikolesni pogon. Takšen kot v večini mestnih terencev. V njem ni nobene robatosti in jeklene klenosti. Je pa mokka z njim zlahka kos zasneženim cestnim odsekom pred gorskimi in gozdnimi počitniškimi hišicami in podobnim podeželskim izzivom, kjer pogon samodejno prenese do 50 odstotkov navora na zadnji kolesni par.
Drugače je na blatnih brezpotjih, kjer med speljevanjem na vzponih zlahka zdrsne in zasmrdi sklopka, spodnji del prednjega odbijača pa pridela bolj ali manj usodne poškodbe. Tu velja dodati, da je mokka oddaljena od tal »zgolj« solidnih 16 centimetrov, njeni pristopni koti niso med večjimi, pa tudi reduktorja in zapor diferencialov ni. Dobiš le elektroniko za samodejno ohranjanje majhne hitrosti med spuščanjem po klancih.
Veliko boljši je najmanjši Oplov terenec na asfaltu, kjer se tudi najbolje počuti. Je pa res, da je z dokaj kratko medosno razdaljo, zajetno maso in visokim težiščem na ovinkih rahlo nervozen, prednji kolesni par pa rad sili iz smeri zavoja. Mokka vsekakor spada med najbolj samosvoje in vpadljive novodobne ople. Kako jo bo sprejel trg, kjer marsikdo računa predvsem na starejše kupce oziroma takšne, ki cenijo višje sedenje in z njim povezano udobje, pa lahko zaradi njene specifičnosti pokaže le čas.
