Tiskane izdaje
Italijanski Fiat, trenutno nič posebno dobrega zdravja, je eden tistih, ki imajo z enoprostorskimi avtomobili veliko izkušenj, tudi uspeha. Fiat 500L, sveži enoprostorec nižjega razreda, se menda pojavi na cestah konec leta, a je treba vzdrževati primerno tržno temperaturo že veliko prej. Zdaj je zato v ospredju oblika in še kakšna druga malenkost.
Kar zadeva izkušnje, ki so skoraj slavna zgodovina, se ima torinska tovarna po čem zgledovati: multipla 600 iz petdesetih let prejšnjega stoletja in multipla iz leta 1998 – če ostanemo le pri teh dveh – sta bili tržno dovolj uspešni za ustrezno samozavest. Fiat 500L se bo vozil v nižjem razredu, v tistem, ki zadnje čase na evropskih trgih ne vzbuja kakšnega izjemnega optimizma. A ni nujno, da se usihajoči evropski avtomobilski trg ne bo znova postavil na noge in tako po svoje pripomogel k temu, da si fiat 500L pribori ustrezne deleže.
V dolžino je novega fiata za 414 centimetrov; ta hip govorijo o petsedežni izvedbi, ni izključena niti sedemsedežna. Zunanja podoba se zgleduje po običajnem fiatu 500 v prednjem delu, zadek je strmo odrezan z lučmi v skrajnih kotih. Prvič po letošnji Ženevi, kjer je bil avtomobil na ogled, so pokazali tudi notranjost z armaturno ploščo.
Morda dokazuje nekaj več oblikovalskega poguma, a drznih potez le ni; v resnici je to klasika, ki računa na ustaljen okus in verjetno ravno takšne kupce. Zadaj je dovolj prostora tudi po višini, zadnja klop je deljiva in v celoti pomična, prtljažnik ob zapisani dolžini ponuja 400-litrski volumen, kar je spodobna velikost.
Zanimivo je, da se v Torinu, kjer so se nekdaj rojevale genialne tehnične in oblikovalske rešitve, niso odločili za kakšno drugačno odpiranje vrat – kot je to storil Opel z merivo in Ford s prihajajočim B-maxom. Fiat ni v dobri koži in morda je zato tako, kakor pač je.
Fiat 500L bo kmalu začel nastajati v Fiatovi tovarni v srbskem Kragujevcu. Računajo, da bodo v letu dni naredili nekako 200 tisoč vozil, letos vsega 30 tisoč. O ceni nima smisla pisati, se je pa pojavil začetni znesek – menda okoli 13 do 14 tisoč evrov.
Zanimivo je še nekaj – v avtomobilu, ki ga bo delalo kakšnih 2000 ljudi, ne bo niti enega srbskega sestavnega dela, kar dokazuje, da srbsko gospodarstvo ne more v korak s strahovitimi zahtevami tehnološkega razvoja. Ampak prav važni tudi ne moremo biti – v renaultu twingu je stopnja t. i. lokalne integracije (torej količine domačih sestavnih delov) kvečjemu 10- ali morda 15-odstotna ...
