Zložljiva kolesa so doma v mestu

Da je kolesarjev v zadnjih letih v naših mestih več, bo verjetno kar držalo.

Objavljeno
18. junij 2011 11.45
Gašper Boncelj, Na kolesih
Gašper Boncelj, Na kolesih
Teže je presoditi, ali se krepi tudi katera vrsta, določen tip koles. Natančnih podatkov ni, na oko pa bi rekli, da je vse več t. i. zložljivih koles, katerih pravi smisel se pokaže ravno v mestu.

Zložljiva kolesa, Angleži jim rečejo folding bikes, Francozi velo pliant, po nemško so to Falträder, tako kot še marsikaj v kolesarstvu niso kaj povsem novega. Prvi izumi segajo tja v devetnajsto stoletje, komu so čisto prvemu prišli na misel, ni povsem jasno; specializirana spletna stran foldingcyclist.com kot največkrat omenjeni pionirski primerek navaja zložljivo kolo francoskega vojaškega stotnika Henryja Gerarda iz leta 1896, ki ga je pripravil za vojsko. Podobnih izdelkov za vojaške potrebe je bilo pozneje še precej. Po koncu velikih svetovnih vojn so zložljiva kolesa prvič doživela razcvet v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so jih ponujali Britanci recimo z Raleighom, Francozi s Peugeotom ali Italijani z Graziello. Z rahlo pomočjo italijanskega navdiha je pri nas nastal Rogov pony, ki so ga izdelovali na različnih koncih nekdanje Jugoslavije. Potem je nastopilo zatišje, v osemdesetih letih pa sta ta del kolesarskega trga oživila Andrew Ritchie in David Hon, ki sta vsak na svoji strani Atlantika začela razvijati zložljiva kolesa pod znamkama Brompton in Dahon. Britanski Brompton, ki ohranja proizvodnjo v Londonu, je še vedno zelo cenjen zaradi kompaktnega načina zlaganja, zelo uveljavljen je tudi ameriški Dahon, ki ima širok izbor različno velikih modelov in je sploh največji izdelovalec zložljivih koles.

Ta kolesa so zadnja leta znova postala zanimiva v večjih in največjih mestih, kjer se povečuje motorni promet in se zato s kratkimi vožnjami z avtomobilom izgublja preveč časa in denarja. Marsikam se laže in hitreje pripelješ s kolesom. Zložljivi modeli rešujejo še kakšen problem, ki je značilen tudi za slovenska mesta. Gre namreč za to, da se marsikdo boji imeti lepo in dragocenejše kolo, ker ti ga žal še prehitro ukradejo. Zložljivih pač nikoli ne pustimo parkiranih, saj jih lahko zložimo in odnesemo ali na posebnih kolescih odpeljemo v pisarno ali kamor koli že gremo. Poleg tega jih je mogoče shraniti v avtomobilski prtljažnik, ne da bi bilo treba podreti sedeže; tako se lahko nekam pripeljemo z avtom in nato odkolesarimo naprej. Slednje bi utegnilo postati še bolj zanimivo, če bo recimo naše glavno mesto začelo resneje zapirati središče in avtomobile usmerjati na parkirišča na obrobju.

Zložljivih koles je na trgu že zelo veliko, ponujajo jih tako specializirani izdelovalci kot t. i. generalisti, ki so se lotili še tega segmenta. Obstajajo cenejši, dražji in zelo konkretno dragi modeli (npr. znamka Birdy, ki se ponaša z vzmetenjem in možnostjo prestižnega menjalnika v pestu Rohloff), takšni, pri katerih je poseben poudarek na čim manjši masi in kar najbolj kompaktnem načinu zlaganja (A-bike), takšni, ki so hkrati oblikovno zanimivi, kot je izdelek znamke Strida. Imamo pa tudi svojega predstavnika, Bigfish. Konstruiral ga je Niko Mihelič, čigar vodilo je bilo predvsem, da se kolo čim bolje pelje, in zdaj svojo idejo zložljivih koles razvija naprej.

Karkoli nam je že pomembnejše ali nam je bolj všeč, pa verjetno velja, da je filozofija zložljivih koles namenjena širokemu krogu vsakodnevnih uporabnikov. Ne gre le za način rekreacije, temveč vsaj v toplejših delih leta za preprostejše vsakodnevno življenje.