Upokojeni Tomaž Banovec pri dopolnjenih 70 letih še vedno ne počiva, saj je dejavno vključen v številna združenja - v slovenskem društvu Informatika je predsednik nadzornega odbora, v statističnem društvu in zvezi društev upokojencev je član kolegija in analitik, sodeluje s Planinsko zvezo Slovenije, mednarodnim nepremičninskim združenjem, je član vladnega sveta za varno sožitje generacij, še vedno veliko bere in tudi piše. Vprašali smo ga, kako se pripraviti na starost in ostati aktiven tudi po upokojitvi.
Človek je lahko pri mojih letih še vedno polno dejaven, pravi Banovec, vendar le, če se je na to pripravil. Čeprav v Sloveniji nenehno ponavljamo, da moramo zagotoviti aktivno in varno staranje, položaj starejših ni nič kaj dober. Nekateri imajo zelo nizko pokojnino in niti z varstvenim dodatkom ne morejo preživeti, številni živijo pod pragom revščine. Tudi evropska direktiva, opaža Banovec, da bi morali delati dlje, pri nas ni povsem uresničljiva, saj si ljudje praviloma želijo čim prej v pokoj.
»Vendar se žal mnogi na to ne pripravijo. Človek mora že kmalu po 50. letu začeti razmišljati, kaj bo počel, ko bo napočil dan upokojitve. Treba se je, denimo, odločiti, ali se bomo oklepali vseh premoženj in razmerij, ki smo jih nabrali, ali bi se preselili v primernejše okolje in manjše stanovanje.« Starejši so pogosto sami v velikih, nefunkcionalnih stanovanjih in hišah, kar zahteva veliko dela in denarja. Sodeč po anketah bo moralo kar 30 odstotkov starejših hoditi po stopnicah, razlaga.
»Nikakršne pismenosti nimamo, kako živeti življenje, kako se bomo pripravili na starost, naj bo glede zdravja, socialnega položaja ali socialne mreže. In ko pride tisti slavni ponedeljek, številni ugotovijo, da se marsičesa niso naučili in da so se naučili veliko odvečnega. Največja težava pa je v tem, da po petdesetem letu, ravno ko bi se morali lotiti česa novega, začnejo varčevati pri izobraževanju.«
Zagotovo bi morali starejši pred upokojitvijo in po njej usvojiti nekatere nove veščine, vendar tudi to ni tako preprosto, kot si marsikdo predstavlja. »Ni namreč dovolj, da začnejo upokojenci na stara leta peti, kvačkati ali oblikovati glino. Njihove dejavnosti so lahko tudi družbeno koristne. Izobraževanje naj torej ne bo zgolj za dušo - teater, opera, izlet v Žiče -, ampak se je treba vprašati, kaj lahko ponudiš kot prostovoljec. Pomembno bi bilo, da bi se pravočasno naučili praktične nege, prve pomoči, veščin in znanja, ki ga potrebujemo zase in za prostovoljstvo.«
Zelo pomembno je, da se ljudje pravočasno pripravijo tudi na finančne spremembe po upokojitvi, za kar potrebujejo precej finančne pismenosti. Treba je varčevati, vendar je tudi za to treba imeti izkušnjo, meni Banovec. Naši upokojenci, denimo, nič ne vedo o delnicah, te so zanje še vedno španska vas. Dostop do svetovnega spleta, ki je zdaj nepogrešljiv, jih ima komaj petina. »Širokopasovni splet bo ljudem pomagal preživeti, vendar bo moral biti razumljiv tudi tistim, ki teže doumevajo,« dodaja. Še po 65. letu je čas, da se človek s kakšnim tečajem računalniško opismeni. Pomembno je, da se potem vključi v kakšen krožek enako mislečih, in seveda, da zna katerega od tujih jezikov. Tudi za učenje ali osvežitev tega ni po njegovem nikoli prepozno. Možnost za takšno izpopolnjevanje so t. i. dnevni centri za starejše, kjer ponujajo številne dejavnosti, tečaje in, ne nazadnje, kakovostno druženje. To je pomembno zlasti za ljudi, ki živijo sami in so morda osamljeni. »Tudi večina od 400 društev upokojencev ima svoje prostore, v katerih se marsikaj dogaja.«
Primanjkuje pa t. i. medgeneracijskih centrov, ki so zdaj še bolj na papirju, saj bi jih po vsej Sloveniji našteli komaj na prste ene roke. »Bistvo takšnih centrov je, da se združijo vse generacije lokalnega okolja, v njih potekajo različne dejavnosti, krožki, medsebojna pomoč.« Povezovalno vlogo precej udejanjajo upokojenska društva, vendar zgolj za upokojence, medtem ko še ne poznamo pravih seniorskih organizacij, v katerih bi se ljudje po koncu srednjega starostnega obdobja združili in začeli pripravljati na izzive, ki jih prinese starost, opozarja Banovec. Na tem področju bo treba še marsikaj ukreniti, meni, zlasti veliko pa si upokojenci obetajo od malega dela, ki ga predvideva prihajajoča nova delovna zakonodaja. Z možnostjo, da bi lahko upokojenci približno dva dni na teden delali, ne da bi izgubili pokojnino, bi ubili dve muhi na en mah: starejši, ki niso več zmožni polnega delovnega časa, bi lahko še vedno ponudili svoje znanje in dolgoletne izkušnje, prihranila pa bi tudi država, saj je mogoče z malim delom pokriti marsikatero storitev, ki je zdaj v javnem sektorju nihče ne opravlja, ker bi bilo to predrago.
Iz Nedela