Dehteča oaza miru na Lokvah

Gospa Tatjana Gorjan, ki kuha, gospodinji in sploh drži vse skupaj, veliko večino jedi še vedno pripravi na živem ognju. Traja malo dlje, a ima vse bolj »pravi« okus. Še več pa k okusu prispevajo domača zelišča.

Pridelava zelenjave in zelišč skoraj tisoč metrov visoko je nekaj čisto drugega kot v toplejših nižjih legah. Sezona za na primer rdečo peso, blitvo, bob in grah se začne dva, tri mesece pozneje in je tudi veliko krajša. Nekatere rastline na tej višini niti ne uspevajo, a jih je vseeno dovolj, da ima kuhinja pri Tončkovih močan pečat zelišč. Gospa Tatjana jih namreč goji kar 34 vrst; na ekocertifikatu so posebej našteti šentjanževka, rman, melisa, meta, kopriva, rabarbara in žajbelj. Tista, ki jih potrebuje v kuhinji, ima posajena nekaj korakov od hiše v provizoričnem rastlinjaku, ki jih bolj ščiti pred mrazom kot pred premočnim soncem, njiva z večjimi nasadi pa je v dobro minuto sprehoda oddaljeni dolinici.

Na pogled je penzion Winkler eno, kmetija Pri Tončkovih pa drugo, vendar je oboje tesno povezano, saj je bil ustanovitelj hotela Anton, po domače Tonček, iz Winklerjevega rodu. Obe osrednji stavbi, povezani celo s podzemnim hodnikom, zaokrožata severni rob Krotne vasi, po nekdanjih lokvah ali kalih z žabami imenovanega jedra naselja Lokve na Trnovski planoti.

Sprejme naju Martina Gorjan Sulič, »desna roka« svoje matere, ki sva jo spoznala v Gorici. Za uvod seže samo v bližnjo preteklost: »Začeli smo z zeliščno ponudbo po naročilu, a so se številni gostje tako navadili, da smo se opogumili in dajemo zdaj zelišča v vedno več jedi. Radi se postavimo s tem, kar je res naše: med predjedmi z njoki iz kopriv z žajbljem, maslom in pršutom, s skutnimi štruklji z domačo rdečo peso. Seveda se dobi tudi juha iz domače kokoške, imamo jajca in nekaj sadja, s šparglji in delom zelenjave nas preskrbuje brat Primož, ki poleg kmetovanja v Brdih dela kot kuhar tudi na Lokvah. Sveže mleko, smetano, skuto in sire dobivamo z bližnjih kmetij na planoti. Stopimo tudi v gozd po gobe in gozdne sadeže za marmelade in omake, iz bezga delamo sirup ...«

0 kilometrov

Zelišča imajo pomembno vlogo tudi v glavnih jedeh, kot je svinjski hrbet z zelišči, ena od hišnih specialitet. Na gozdnati planoti je tudi veliko divjadi, o čemer priča druga specialiteta, divjačinski ragu s kremno polento in jurčki. »Njoke, rezance in druge testenine delamo sami, doma je spečen tudi ves kruh,« nadaljuje gospa Martina, ekonomistka, ki ji je mama zaupala tudi vodenje obsežne hišne administracije. »Pri nas ne ponujamo morske hrane, kljub začudenju nekaterih gostov, ki pa so se že navadili. Dunajski zrezek s pomfrijem sicer pripravimo, če kdo vztraja, vendar hišo veliko raje predstavimo s tem, kar je res naše. Kar smo pridelali in z leti preizkušali v različnih jedeh. Na srečo se tudi trendi v prehrani obračajo tako, da je vedno manj ljudi, ki jim je vseeno, kaj pojejo, samo, da so siti. Naš moto je '0 kilometrov – z njive na krožnik'.«

Ko se postreženi gostje odpravijo k počitku, se nam pridruži mama Tatjana. »Saj imamo tudi čaje, a od tega se ne da preživeti. Danes vsi že kaj nabirajo in sami sušijo. Kdo bi dal dva evra za čaj – čeprav iz ekološko pridelanih zelišč v zares neokrnjeni naravi in z uradnim certifikatom?!« se vključi v pogovor. Nato seže globlje v družinsko zgodbo: »Smo že šesti rod tukaj na Lokvah. Štirje bratje Winkler so prišli sem leta 1831 z meje med Nemčijo in Avstrijo in se uveljavili kot gozdarji in gostilničarji. Nekaj sorodstva še živi v širši okolici – sorodnik je bil tudi pisatelj Venceslav Winkler – drugi so se odselili v Italijo. Mi smo tukaj prestali vse vojne – med drugo je bila razen cerkve požgana vsa vas! – in preživeli tudi lepše čase, kot so današnji. Imeli smo šolo, trgovino, zdaj pa se moramo voziti v dolino, v Trnovo, Grgar ali v dobrih 20 kilometrov oddaljeno Novo Gorico.«

Ugledni gostje, začenši s Francem Ferdinandom

Na Trnovski planoti je bilo nekoč poleg izkoriščanja gozdov razvito pridobivanje ledu in oglja za industrijo v dolini, bilo je nekaj steklarjev, zaradi ugodnih podnebnih in snežnih razmer pa so že zgodaj začeli razvijati tudi turizem. Zdaj pa tri od nekdanjih štirih žičnic zimskošportnega centra Lokve že nekaj let stojijo in rjavijo, smučišča, razen tekaških, se zaraščajo … Kar pa vendarle ni samo slabo, saj je več miru in veliko ljudi se povzpne sem gor prav zato. Tudi Winkler-Gorjanovi so že po malem opuščali kmetijo, pred osmimi leti pa so spet poprijeli in jim zdaj ni žal. Že naslednje leto so prvič gostili skupino bolnikov s parkinsonovo boleznijo in njihovo medicinsko spremstvo iz Ljubljane. Ti in gostje, ki po operacijah okrevajo v zdraviliščih, zdaj zaradi izvrstnih razmer, ki jih imajo tukaj, sem pogosto prihajajo nabirat novih moči. Zanje so uredili tudi masažni in hidromasažni salon.

Gospa Tatjana se ponosno pohvali z dolgo vrsto drugih uglednih gostov penziona Winkler – od prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je prišel v Gorico leta 1906 ob odprtju bohinjske železnice, s katero je Dunaj skozi Jesenice dobil še eno povezavo s Trstom, do številnih pomembnih osebnosti našega časa, glasbenih umetnikov, kot so Dubravka Tomšič Srebotnjak in Ljubljanski madrigalisti, politiki in diplomati, cerkveni dostojanstveniki, vrhunski športniki in folklorne skupine. Prihajajo tudi otroški vrtci in šole ter znanstveniki, kakršen je bil vrsto let botanik Tone Wraber s študenti. Hišna knjiga vtisov je dragocena kronika.

Najzaslužnejša za ta uspeh sta gospa Tatjana Gorjan in njen mož Jože. »Jaz sem kriva, da vsi trpijo z mano,« pove malo za šalo, malo zares in ponosno doda, da sta Martina in druga hči Urška doštudirali ekonomijo oziroma gostinstvo, sin Primož je končal lesarstvo in gostinstvo, njegova žena Tina pa je inženirka agronomije in hortikulture, »tako da smo podkovani tudi v stroki. Kadar je treba, pa smo štirje kuharji in štirje natakarji. Brez tega tukaj v hribih ne preživiš!« Veliko večino hrane, še poudari gospa Tatjana, skuha na štedilniku, »ki je duša naše trikrat prenovljene hiše. Vse smo posodobili, štedilnik na drva pa je ostal! Ohranili smo tudi vse tri nekdanje vodnjake, dragocene vire vode na kraških tleh brez potokov.«

Za goste s posebnimi željami in potrebami imajo na posestvu Winkler tudi Einsteinovo pot – neke vrste igrala z navodili v več jezikih za reševanje nalog z ugibanjem in spretnimi prsti – ter ob ekološki njivi energijsko mesto z devetimi točkami. Te imajo po ugotovitvah bioenergetičarke Antonije Kranjc zelo visoko energijsko moč – 20.000 in več Bovisovih enot – in so označene s stebrički, na katerih piše, kateri vrelec energije najbolj blagodejno vpliva na določene dele telesa, notranje organe in duševna stanja. Ta del ponudbe privablja zlasti skupine, tudi iz tujine, ki se ukvarjajo z jogo. Blizu je še teniško igrišče, izposojajo kolesa, za najmlajše imajo različna igrala, zabavna pa je tudi prava pravcata forma viva, nastala ob vsakoletnem prazniku lipe, s figurami iz debel izrezljanih živali. Letošnji gostje bodo slepi in slabovidni iz vse Slovenije.