Kobariški štruklji

»Pozabite na (odvečne) kilograme, pozabite na dieto in sprejmite skušnjavo: prepustite se užitkarski kalorijski bombi. Kobariškim štrukljem.« Blaž Močnik v eni od lanskih številk Odprte kuhinje ne bi mogel bolje zapisati.

Kobariški štruklji so posebnost krajev okoli Kobarida, kjer so jo nekdaj pripravljali predvsem za božični večer in včasih za malico koscem poleti. V Bovcu, le nekaj kilometrov stran, imajo spet svoje štruklje, natančneje krafe, v Trenti prav tako. Za vse je značilno preprosto testo brez jajc in večinoma sladek nadev. Ni testo za rezance, iz kakršnega so kvočevi nudlni s Koroškega, pa tudi ne táko kot za razne druge nudlne z oni strani Alp tik čez mejo. Ne, tile štruklji ali krafi v Posočju imajo prav posebno testo le iz moke in slanega kropa.

Testo za kobariške štruklje me je begalo že dalj časa, zato sem se dela zdaj lotila s posebno potrpežljivostjo in rahlo nervozo. Podobno kot pri ajdovih krapkih. Ampak, klobuk dol pred našimi iznajdljivimi predniki, ki so se spomnili tako rekoč iz nič narediti tako božansko jed, pa vse lepo drži skupaj.

Kobariški štruklji se od drugih razlikujejo predvsem po obliki. Bovški, denimo, imajo pri stiku zobčke, ki jih oblikujejo tako, da porivajo testo s prstom sem in tja. Mogoče rahlo zamudno, kdo ve. Pri kakšnih drugih žepkih velikokrat naredimo odtis z vilicami. Kobariški imajo namesto vsega tega prstni odtis. Kuharjev, se razume. Nastala vdolbinica je potem priročna jamica za sladko zabelo. Priročno, ni kaj.

Jed je za članek pripravljena po receptu, ki je nekakšen skupek različnih domačih receptov gospodinj s tistega konca, ker pač vsaka dela po svoje. Kar pomeni s precejšnjo količino drobtin, saj so bili orehi včasih za marsikoga nedosegljivi. Vsaj ne v količini, ki bi bila prehransko sprejemljiva za današnji čas, ko gledamo na vsak gram maščobe ali »nepotrebnih« ogljikovih hidratov. Kdor želi, naj torej količino drobtin v nadevu zmanjša po lastni presoji in jih zamenja z orehi. Je pa res, da imajo drobtine tu pomembno nalogo, da nadev držijo skupaj brez dodatka jajc.

Jed je zelo okusna. Tako zelo, da je celo izbirčnež št. 1 (berite domači najstnik) po poskusnem nergajočem grižljaju milo prosil za še in še. Kar se mi v zadnjem času zgodi le izjemoma. Še tole: štruklje brez težav zamrznemo. Najbolje tako, da jih razprostremo po pladnju in zamrznjene nato shranimo v vrečko.