Mastne kalorije: Noter in ven, vmes pa nalaganje
čet, 26.06.2014, 15:00
Mastne kalorije: Noter in ven, vmes pa nalaganje
Športnikov premislek o zgrešenosti teorije, da lahko do zdravja in vitke postave pridemo zgolj s štetjem in uravnavanjem kalorij.

Priznam, dolgo sem verjel tej ljudski modrosti, živel z njo, pametoval drugim in posledično tudi obsojal »nesrečneže« − večinoma potihoma, pa vseeno. Pravijo, da če poraba kalorij ni enaka vnosu, potem je špeh neposredna posledica naše požrešnosti in lenobe. Po tej interpretaciji je človek v zadnjih 40 letih svojega obstoja na tem planetu, kar predstavlja nepredstavljivo majhnega 0,001 odstotka naše evolucije, postal totalen hedonist, se zredil čez vse meje in tako postavil trdne temelje lastnega degenerativnega propada.

Govorim seveda o kalorijah in o tem, kako nas učijo, da jih, kot edina žival na tem planetu, moramo šteti, drugače se bomo zredili. In ja, po tej teoriji smo si sami krivi, saj s svojo požrešnostjo in lenobo ustvarjamo idealne pogoje za nastanek metabolnega sindroma in vseh sopotnikov, ki pridejo v kompletu − diabetes tipa II, srčno-žilne bolezni, povišan krvni pritisk, rakava obolenja ... Skratka bolezni, ki jih ne bi našli v slovarjih izpred nekaj tisočletij.

In kako naj bi se izognili tem jezdecem apokalipse, ki s staranjem čedalje glasneje trkajo na naša vrata? Hja, najprej naj bi seveda pazili na telesno težo in s štetjem kalorij, ki jih zaužijemo, in kalorij, ki jih tako ali drugače »skurimo«, prišli do tako želenega ravnovesja okoli številke nič ali, še bolje, se gibali v rdečih številkah, če tehtnica kaže preveč. Kalkulator naj bi bil torej prvi korak k rešitvi.

Tako imamo na eni strani enačbe vnos energije. In prehransko industrijo z vsemi njenimi lovkami in pod-industrijami. Ter razne tako ali drugače strokovne institucije, ki s svojimi priporočili usmerjajo gradnjo naših piramid na krožnikih. In kako naj bi v optimalnem primeru izgledali naši krožniki? Če na hitro povzamem institucijo, ki plačuje naše nezdravje: temelji naj bi bili sestavljeni iz čim večje količine izdelkov iz žit oziroma krompirja, skratka veliko ogljikovih hidratov (OH), na naslednji, manjši stopnički stojita sadje in zelenjava, nad njima so v še manjših količinah priporočena čim bolj pusta oziroma posneta živila iz mleka, meso, ribe in jajca. in v rdeči špici so visokomastna in enostavnosladka živila, kot so solatni prelivi, smetana, maslo, sladke pijače, sladice ... Povzeto na kratko: čim manj maščob, čim več OH. Najbrž zaradi nesrečnih 9 kCal v gramu maščob in zgolj 4 kCal v gramu OH, kdo bi vedel. V malo drobnejšem tisku sledijo še napotki o velikem številu dnevnih obrokov ter čim manjšem uživanju soli, mesa in nasičenih maščob. In ja, jejte zajtrk in se čim več gibajte!

In tako se preselimo na drugo stran enačbe, obvezno seveda z pulzmetrom, ki bo izračunal, koliko kalorij polnozrnatega sendviča s pustim sirom in nemastno margarino smo pri tem skurili. Tukaj nastopijo novi igralci v biznisu izgubljanja telesne teže − izdelovalci opreme, fitnes centri, klubi −, ki nam vsi po vrsti pravijo, da se premalo gibamo, da gibanja ni nikoli dovolj in da je treba vse naše sladke prehranske pregrehe prej ali slej skuriti, drugače bodo za vedno ostale na naših bokih.

Da ne bo moje pisanje tako pusto, bom zgrešenost zgornjih priporočil poskušal opisati s primerom, ki ga najbolje poznam − s seboj. Vseh zgornjih stvari sem se držal in živel po njih, in to na obeh straneh enačbe. Kupil bi polnozrnato obleko, če bi obstajala, natepaval sem zelenjavo in sadje v količinah, ki so dostikrat parale želodec, bil vegetarijanec, fanatično bežal od maščob, sladkih pijač niti povohal nisem, sladice pa so bile na jedilniku samo 29. februarja. Če sem kdaj videl popolno piramido, potem je bila ta na mojem krožniku! Količine so bile seveda precejšnje, a to je bilo za pričakovati ob triurnem vsakodnevnem porabljanju vnesenih kalorij. Se pravi povprečno tri ure športa na dan, vsak dan! Če obstaja popolna dejavnost za »kurjenje« maščob, potem je to gotovo triatlon, kjer noben obseg treninga ni zadosten. Pa še večino treningov triatlonci preživimo v tako zaželenem nižjeintenzivnem, maščobotopnem aerobnem območju, ko naj bi kilogrami kar kopneli z nas.

In potem prideš do problema zgornje teorije. Ko po štirih letih tako striktnega življenjskega sloga stopiš na tehtnico štiri kilograme težji, ko ne mine ura, ne da bi bil lačen, ko se ne spomniš tekaškega treninga, s katerega si se vrnil z enako količino toaletnega papirja kot si nanj odšel, ko ne mine noč brez vsaj štirikratnega obiska stranišča in ko s strahom pomisliš na »športno upokojitev«, potem tudi takim konjem, kot sem sam, kapne, da nekaj ni v redu. Torej, da z zgornjo teorijo nekaj ni v redu!

In ker nisem imel več energije Orwellovega konja, da bi še več delal, sem se odločil, da bo treba nekaj spremeniti pri vnosu kalorij ...

***

Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, s katerimi vas razveseljujemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

- Tajda Blazinšek, antropologinja in prostovoljka, Skuhna

- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic

- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje

- Vasja Golar, pivovar, pivovarna Bevog

- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin



Mastne kalorije: Noter in ven, vmes pa nalaganje

Foto: Hugh Gentry/Reuters

Prijavi sovražni govor