Katja Mrzel je mojstrica priprave zdravih vegetarijanskih jedi s katerimi vdahnemo življenjsko energijo in ljubezen.

»Pri kuhanju lahko ljudje prebudimo čarobnost, ki se skriva globoko v nas, in postanemo alkimisti. Mavrico živil lahko sestavljamo v presenetljive okuse in oblike, s svojimi rokami jim vdahnemo življenjsko energijo in ljubezen. Smo, kar jemo,« pravi Katja Mrzel, medtem ko se na zeleni ponedeljek v njeni kuhinji družimo ob rezancih s špinačno omako. Se spominjate vrečk vaniljevega sladkorja in pecilnega praška z recepti na hrbtni strani?

S temi recepti je Katja Mrzel kot majhna deklica preizkušala svoje najzgodnejše kulinarične spretnosti. Mama je bila njena vzornica, vendar pa se Katja ni podrejala disciplini, natančnosti in strogim navodilom receptov, ki ji jih je poskušala vcepiti mama – učiteljica po poklicu. Že takrat jo je zanimalo eksperimentiranje in kulinarične igre, ki so sledile njenemu občutku za okusno, lepo in zdravo.

Življenjska pot jo je najprej popeljala h kozmetiki, toda kaj kmalu je ugotovila, da prihaja njeno pojmovanje lepega in zdravega najprej od znotraj in se šele nato kaže tudi navzven. Zdravo hujšanje, podprto s postopki bioresonance, s čimer se ukvarja, je bilo v resnici šele prva stopnica na poti k njenemu sedanjemu načinu življenja in dela.

Svojim strankam je namreč vse pogosteje – tako, mimogrede ob bioresonanci – svetovala, kako se prehranjevati. V družini in med prijatelji je sicer veljala za mojstrico, ki jo je treba poklicati, kadar se v kuhinji kaj zaplete ali kadar kdo potrebuje zamisel, kako kulinarično popestriti kakšen dogodek. Novinarji, ki smo iskali nadarjene ljubiteljske kuharje, smo kaj hitro zavohali njeno kuhinjo. Takrat je še kuhala z mesom. Nato pa se je zgodil tisti odločilni klik in njen svet, ki je iz dneva v dan postajal vse bolj zelen, je dobil očarljive mavrične kulinarične odtenke. Odprl se je svet neskončnih idej.

V resnici je neverjetno, kako privlačne, lepe in okusne jedi iz zelenjave in sadja je Katja sposobna pričarati v nekaj minutah. Zagotovo pa je tudi prva v vrsti tistih, ki v celoti izpodbijajo predsodke, češ da je vegetarijanska prehrana dolgočasna, enolična in nezanimiva. Ko bi jo le lahko videli, kako žari v tej svoji kuhinji in koliko dobre volje vnaša v pripravo jedi. »Želim si, da bi bila moja kuharica, ker tako zelo uživaš pri kuhi in ker si ves čas tako dobrovoljna,« jo iskreno pohvalim (čeprav sem mesojedka), medtem ko na »zeleni« ponedeljek uživam v njenih rezancih s špinačo in v družbi njenih otrok in družinskih članov, s katerimi optimistično (in brez zaslužka) kroji to zeleno slovensko pot. »Kitajci imajo zanimivo voščilo: Naj bo tvoj kuhar srečen!« me vprašujoče pogleda in preveri, ali sem razumela. »Namenijo ga svojim najdražjim, tistim, ki jim želijo veliko zdravja in sreče.«

V mavričnih vrtincih

Katja je korak za korakom spoznavala moč, ki jo lahko ima hrana. Nadvse srečna se je sukala v krogih na novo odkritega in v te mavrične vrtince počasi zvabila tudi vse tiste, ki sestavljajo njen svet: hčerko in sina, prijatelje, njihove ljubezni in prijatelje, znance, bivšega moža, njegovega sina, svoje starše... in zdaj že na stotine tistih, ki spremljajo njena spletna portala Presnica in Zeleni ponedeljek. Vse te ljudi zbližuje katera od dejavnosti, ki podpirajo idejo o brezmesni prehrani, ali katera od konkretnih dejavnosti – pa naj gre za delo na vrtu, nabavljanje živil, računalniško podporo, fotografiranje jedi, posredovanje informacij...

Ponosna je, da je Zeleni ponedeljek pri nas tako lepo zaživel in da deluje v okviru svetovne pobude Meatless Monday. Presnica in ideja o tem, da se v prehrano uvede čim več presnih živil, pa je še ena dodatna Katjina dejavnost, ki ji je prav tako v veliko veselje. »Nov svet, drugačen svet, neskončno vesolje, druge tehnike, druga pravila,« poskuša pojasniti, v kaj se je spustila, pri čemer za nobeno ceno noče spregovoriti o tem, da je vse to morda preveč za enega samega človeka. Le nasmehne se in pravi: »Kakšen dan je res naporno. Res pa je tudi, da sem jaz, v zrelih letih, našla svoje poslanstvo, medtem ko ga mnogi nikoli ne odkrijejo. Trenutno me najbolj okupira želja po posredovanju znanja, sicer pa zaradi velikega zanimanja za moje kuharske delavnice skorajda nimam časa dihati. Uživam!«

Da smo si na jasnem: pri Katji ni niti sledu tiste pretirane ideološke prisile, s katero vas skušajo nekateri prepričati, da bi se morali odreči mesu. Katja ima svoj način, ki je v skladu z njenim značajem. Pri srcu so ji počasne spremembe, neinvazivni posegi, sicer pa vsako stvar korak za korakom najprej preizkusi na svoji koži, šele potem na podlagi sporočila lastnih brbončic in lastne intuicije oblikuje svoje znanje, ki ga nato z veseljem posreduje drugim. In to z nasmehom na obrazu. Na koncu ponedeljkovega kuhinjskega druženja se objameva in si zaželiva: »Naj bo tvoj kuhar srečen!«