Tiskane izdaje
Ob devetih zjutraj je bilo v gostilnici in piceriji Ham-Ham na robu Bizovika še mirno. Enes je prišel iz kuhinje, kjer je ravno končal priprave za nov dan. Neverjetno, ampak tako je: vse te malice, brez dvoma najbolj slavne v Sloveniji ta čas, sam tudi skuha. »V gostilni sem povprečno po 17 ur na dan. Tako privarčujem denar za dva kuharja in si zato lahko privoščim to, kar počnem,« preprosto pove. Začelo se je, kot je znano, tako, da je lepega dne stopil pred svoj lokal in na tablo z menijem napisal, naj vsak, ki nima denarja za malico, brez zadrege vstopi – in jo bo dobil.
Prejšnji torek je v loncu vrel ričet, pripravljene so bile pleskavice za žar, bolj damska izbira pa je bil solatni krožnik z rezinami pršuta. In seveda pice. Prav te so v središču njegove nove akcije.
»Koliko jih imamo?« je Enes zavpil od mize prijazni natakarici za točilnim pultom. »Moment ... 10.064,« je zaklicala nazaj, potem ko je pogledala na internet. Enes Musić je obljubil, da bo razdelil tisoč zastonjskih pic, če mu na facebook strani picerije uspe zbrati deset tisoč všečkov. Obiskali smo ga ravno na tisto jutro, ko se je števec obrnil na pet številk – in se še vedno vrti.
Poleg tega je naredil še korak naprej v konceptu solidarnostnih malic, kot jih »strokovno« imenujejo v piceriji. Ne samo da ljudem, ki nimajo denarja, v času kosila postreže brezplačno – pa ne ostankov, ampak jih postreže v vsem dostojanstvu, kot bi plačali. Našel je celo nekaj družin in posameznikov, ki jim po novem kar na dom vozi hrano. Triintrideset ljudi je trenutno na njegovem seznamu za razvoz, malic pa je v piceriji decembra zastonj razdelil kakih štiristo, ocenjuje. Za dobro tretjino do petino na dan, doda.
Bo zgled povlekel?
»Kako si pravzaprav predstavljate, da boste peljali to zgodbo? Kaj boste z vsemi temi všečki?« Vprašanje nekako ne zveni prav, ampak kaj pa naj človek vpraša nekoga, ki je tako neposredno, in žal tudi v svojo škodo, nastavil ogledalo naši družbi.
»Rad bi samo videl, koliko so ljudje pripravljeni stopiti skupaj in sami kaj narediti. Vsi samo čakamo, kdaj bodo kaj naredili politiki. Mi smo država, ne politiki. Moja ideja pa je bila, da bi sčasoma začeli podobno kot jaz delati vsi gostinci, vse šole, turistični objekti ... Ali ne bi bilo to lepo? Ali ne mislite, da bi se o tem govorilo in pisalo povsod? Potem bi Slovenija nenadoma postala dežela, kjer so ljudje prijazni in dobri, ne pa država, znana po krizi in korupciji. O nas bi se govorilo kot o varni, socialni državi. Prepričan sem, da bi bilo to dobro celo za turizem, če je že treba najti kak razlog. In ko bi država videla, kako se to obnese, bi tudi pomagala nam gostincem. Vsi bi bili na boljšem,« pravi (in pošteno pristavi, da je vseeno korist tudi zanj: njegova spletna stran je imela v zadnjem času milijon ogledov). In potem, doda, ne bi bilo treba samo enemu zdajati štiristo malic na mesec, vsak bi dal dve, tri, pa bi šlo.
Ob zaslužek … in še davki
In kaj se je zgodilo z Enesom? Potem ko je začel deliti zastonj obroke ljudem v stiski, je, zdaj je to že znana zgodba, izgubil del gostov, ki se, kot je mogoče predvidevati, niso dobro počutili v družbi revnih. »Prepričan sem bil, da bodo moji gostje, ko bodo videli, kaj počnem, name ponosni. Pa je bilo čisto nasprotno,« pravi razočarano. Celo predsednik države Borut Pahor je zato prišel na kosilo v Ham-Ham, v znamenje podpore. Zdaj se je število ustalilo; onih prvih ni bilo nazaj, vendar so prišli drugi, boljši, tako da zdaj ne čuti hudo upada. Vendar promet še ni na enaki ravni kot prej, pripoveduje izkušeni gostinec, ki v Bizoviku, tik »pod nogami« ljubljanske obvoznice, posluje 17 mesecev.
Sprva se ni hotel izpostavljati in je pred novinarje potiskal natakarico, da je govorila. Odločilen je bil trenutek, ko je neka gospa prišla po hrano – za svoje vnuke. Pretreslo ga je. Rekel si je, da je treba iti naprej. V prvih tednih, ko še ni znal postaviti meja, je bil vsak večer izmozgan od spoznanj, v kakšni stiski so ljudje včasih, zgodbe so ga čustveno zdelale. Žalosten opiše, kako zdaj hrano razvaža tudi na dom, celo do Kranja, in kako se odprejo vrata in za njimi otrok, bled kot papir in slaboten od očitnega pomanjkanja. »Grozno,« pravi.
Ves decembrski zaslužek gostilne je šel za solidarnostne malice, računovodja pa ga je obvestil, da bo za to plačal tudi okrog 350 evrov davka. »Jaz imam vse, kar rabim,« komentira. In: dobro se z dobrim vrne. Neki človek mu je v roko stisnil kuverto z lepo vsoto denarja, še bolj pa mu je šlo do srca, ko mu je neka skromna gospa prinesla prav tako kuverto – z 20 evri.
Prijaznež iz ringa
Kdo je sploh Enes Musić, prijaznež iz Bizovika? Presenetljivo: bivši boksar, se izkaže, in začne veselo naštevati, s kom vse se je srečal v ringu. »Močni ljudje imajo velikokrat mehko sredico,« se zasmeje. Vse dobro, kar je v njem, pa prihaja od staršev, je prepričan. »Moja mama je zdaj najbolj srečen človek na svetu. Tudi ona je taka, da bi vse razdala,« pravi, oče pa garač. Od njega je podedoval nagnjenje, da dela – da dokaže, tudi tujcem v Sloveniji, da je mogoče s poštenjem uspeti. Čeprav ima sam lepe sadove svojega dela, pa se družina ne odseli z ljubljanskih Fužin.
Zgodnjo mladost je preživel na Primorskem, kjer še vedno čuti svoje korenine, osnovno šolo je obiskoval v Bosni, potem je spet prišel v Slovenijo, v gostinsko šolo. Ves čas je bil v gostinskem poslu, med drugim je bil šef restavracije v ljubljanskem hotelu Park. Mogoče, prizna, ga malo zanimajo tudi nepremičnine. In prav s temi bo povezal naslednji projekt. Na Primorskem ima parcelo, na tri države gleda, zasanjano pripoveduje, celo do Benetk se vidi, če je lepo vreme. Na njej raste tisoč češenj. In tam bi rad postavil svojo naslednjo zgodbo – naselje hišk na drevesu. »En mesec na leto bi jih zastonj oddajal za otroke,« pa seveda takoj doda.
Res ne more iz svoje kože, Enes Musić.
