Tiskane izdaje
Začetnice imen družinskih članov pripovedujejo življenjsko zgodbo mlade družine, ki se je dolgo borila, gradila, tudi jokala, a vseeno uresničila 18-letni cilj. Novo mesto je dobilo restavracijo, ki jo je predolgo potrebovalo. Z mladim in ambicioznim kuharjem, ki je izkušnje pridobival po vsej Sloveniji (na Dolenjskem pa je Ribničan našel tudi ljubezen), z ambientom, ki se poda sodobni, lahki, sezonski, mladostni kuhinji, ter optimizmom Helene in Borisa Predoviča je pot v Belo krajino dobila razlog za postanek že na samem začetku.
Dolenjska ne skopari z dobrimi gostilnami. Njen dobrojedski seznam je dolg in konkurenčen celo vodilni Primorski in prestolni Ljubljani. Novak, Rakar, Pule, Oštarija, Otočec, Repovž, Vovko, Debeluh … Le v Novem mestu se dolgo – po odhodu Kosovih na deželo – ni kaj dosti dogajalo. Predovičeva to tako opravičujeta: »Dolgo je trajalo, da sva zgradila.« Pa še potem začetek (letošnjega leta) ni bil najbolj spodbuden, a se je na Pulah zamenjala ekipa in Aleš Pelc je našel nov izziv v mestu. Tega ne skriva, zato kuharjev pozdrav jemlje dobesedno in lastnoročno prinese k mizi dolgo leseno desko z dražljaji brbončic, ki krepko presegajo običajen pogrinjek ob degustacijskem meniju za slabih 20 evrov. Ko si nov, je treba goste pocrkljati, mar ne? Saj prija, ko je rostbif tako sočno opečen, ko sta na svežem kruhu dva različna in sveža namaza, ko je na deski od zelenjave do gobic in ko ob takšnem uvodu aperitiv dobi zares smisel.
V jesenski družbi
Boheja ima kamin, ki ne gori, ker je s televizije. Boheja ima oljke, ki na Dolenjskem ne rodijo deviškega olja, zato je na mizi s Krete. Boheja ima elegantno pogrnjene vse mize, do stropa polne vse vinske police, barvno pisane ikebane, ima velike poprnice in majhne detajle, bar in restavracijo, steake in testenine, v kleti še v načrtu vinsko klet in v nadstropju še prostor za sobe. Boheja ima, skratka, veliko tega, kar imajo številne nove in ambiciozne restavracije, ki jih njihovi lastniki napolnijo z barvami, materiali in pričakovanji. A jo od njih loči to, česar nima! Ne, morskih rib pa nima.
Brez skrbi, saj je brancin, toda v koruzni moki. A ni tistega, brez česar se premnogim gostilničarjem, ki mislijo, da so sodobni, zdi, da gostje ne moremo živeti. Brez dolgega jedilnega lista namreč, v katerem je vse, kar je sicer v vsaki kuharski knjigi na razprodaji, brez polnega zamrzovalnika, v katerem je vse, kar še plava po izropanih oceanih, brez pic iz dostavnega tovornjaka, brez čevapčičev iz teflonskih ponev in brez idej ter znanja s supermodernih kuharskih otokov. Boheja, ki je vaša preizkuševalca prepričala le dan pred začetkom Tedna restavracij, je kot zadnja dobila priložnost, da devet dni goste prepričuje, da je ravno to, česar nima, razlog za vnovičen obisk.
Zato velja takšen pogum pohvaliti. Ni preprosto ponuditi priželjca že v solati. In šmorna šele v petem hodu … Seveda, lahko bi bilo jajce (bolj) mehko in poširano, tempura pa vroča in (bolj) hrustljava. Toda lahko bi bilo tudi nasprotno, da bi bila špinača stara in uvela, krožnik večji in čisto poln, ena jed pa zgolj izjema. Tako pa je bil jelenov file celo še boljši. Nežno in tik pred potjo do mize opečen, rožnat v sredici, svetleč se na površini, predvsem pa v pravi jesenski družbi: glaziran kostanj, izrezljana hruška, tatarske lisičke, okrasne borovnice.
Tudi juha, takšna kot jeseni povsod, toda živahnih barv in takšna, da buča naredi vse, kuhar pa nič ne pokvari. Velik blek z jurčki je potrdil, s čimer se je natakar pohvalil že takoj na začetku: »Vse delamo sami in sveže!« Dobra testenina, ki je v ustih na zobeh, jurčki v omaki, ki so bili sicer preveč čebulni in s smetano, a bil je tudi žajbelj, bilo je zvito, bila je še omaka s sirom, da je bila jed dovolj nadgrajena za pogovor: »Tu pa jurčke naredijo drugače …« Rižota rdeče pese, pripravljena res sproti, ni šla iz smeri, file postrvi je imel debelino, sočno belino in hrustljavo kožo, ki je paradižnikov concasse ni imel časa zmočiti.
Glasba stepanja
Toda četrti sonček, ki pričara nasmeh, je posijal tam, kjer ponavadi zaide. Če veliko sodobnih in ambicioznih gostiln, ki so veliko investirale v tla in stene, a jim je vseeno ostalo še nekaj za mladega chefa, ki je za kak teden stažiranja skočil celo čez mejo, še vliva upanje s predjedmi, se pri glavnih vdajo pred gosti in mesom.
Saj ima tudi Boheja debele kose mesa, ki jih pripravlja populistično (fitnes s kvinojo, pikant s papriko, mediteran s sirom, trend z njoki in dolenjsko s štruklji), toda rezini govejega rostbifa sta bili dolgi in tanki, pečeni hitro in sočni dolgo. Dovolj mesa, da vsega poješ, ne pa zavijaš, dovolj priloge, da ni le izgovor in nepotreben okras. Korenjev pire ni imel okusa vrečke, zelenjavna frtalja pa je bila nasploh prijetno presenečenje.
A saj je to napovedovala že zvočna kulisa. Ko namreč v gostilni ves čas iz kuhinje slišiš stepanje, veš, da se ti nič hudega ne more zgoditi. V Boheji se raje ukvarjajo s sezonskimi sestavinami kot z aktualnostjo spletne strani, zato je korenčkov kipnik še pika na i telečjemu fileju, ob katerem te dokončno postane strah – bodo ob takšnih cenah zdržali s takšno kakovostjo sestavin? Ali sva bila tega »vredna« le midva, boste tako hitro prepoznali. Zato raje pohitite, preden zmanjka domačega orehovca, ki krasi omako kostanjevega peciva, saj sta zraven še pomarančna tortica s peno bele čokolade in cimetom ter povsod obvezna panakota, ki pa je tukaj – bučna.
»Šmorn mi pa ni najbolj uspel,« se je prišel chef opravičit, čeprav je bil krožnik prazen. Kje pa se še dobi na Dolenjskem cesarski praženec?! Za digestiv priporočam žganje iz celih orehov, klinčkov in kave.
Zakaj obiskati?
Boheja ni le cenovno zelo ugodna, nova in zato zanimiva ter z video kaminom. Je čisto ta prava restavracija z (lounge) barom in chefom, ki obvlada obrt, spoštuje sestavine in pozna trende. Novomeščanom se ne mudi več le na deželo.
