Tiskane izdaje
Nekje je pšanc, nekje pa kura, nekje je ocvrta, drugje pohana, dejstvo je, da Slovenija nima po naključju kokošje oblike. Zato je zelo pomembno, kdo v deželi tej pripravlja najboljšega ocvrtega piščanca.
Vsaka pokrajina, če ne kar vsako mesto, ima svojega favorita, h kateremu ne le na nedeljsko kosilo, temveč tudi sicer, gostje dobesedno romajo. Maribor ima svoje Brezje pod Pohorjem na koncu radvanjskega drevoreda, kjer na dvorišču stoletne Tašnerjeve gostilne že 400 let raste lipa. A saj ne morete zgrešiti, vonj in slava se širita daleč naokrog.
»Dober dan, sosed!« Tašnerjeva gostilna ima veliko sosedov. Gospodarica Irena, čeprav pravi: »Sem že v penziji,« tako pozdravi vsakega gosta. Če pa so pri Lipi sami domači … Prava stara, tradicionalna, slovenska gostilna, ki se je znala upreti skominam mladosti in je tudi v tretji generaciji še vedno z jedmi, okusi in gosti prve. Članstvo v takšnih gostilnah se, namreč, prenaša z doto, oporoko in geni.
Sveta nedelja
Poznam ljudi, ki k Lipi že desetletja hodijo na redno porcijo ocvrte kure in še nikoli niso odprli njenega jedilnega lista. Najbrž so tudi zato še zdaj poleti v njem pomladni cvetovi in zimske snežinke. Morda pa jim bo nekoč, ko bodo vendarle poskusili za malico telečjo obaro, za kosilo luštrekovo juho in za večerjo čebulno bržolo, celo žal. A poznam tudi takšne, ki bi dali vse, če bi lahko še v nedeljo ugriznili v vroče ocvrte drobtine.
A Tašnerjevi se držijo tradicije. Nedelja je sveta, pa čeprav so takšne domače gostilne povsod drugje ravno nedeljske, postrežba je standardno domača, pa čeprav nekatere to moti, drugim pa je všeč, piščanci se imenujejo kura, v fritezo pa skačejo sproti, tako da je na začetku pozdrav vedno jušen. »Danes so juhe …« pomeni, da je izjema zgolj sezona regrata, saj boljše solate z domačega vrta, kot je Lipina, v Mariboru ni!
Da Tašnerjevi res dajo na tradicijo, vam lahko pove pečen krompir, ki se je moral dolgo boriti, da je dobil mesto ob praženem. »Naše ga ne znajo dobro speči,« je nekaj let govorila soseda, dokler vseeno ni popustila. Enako se je godilo piščancu v Tašnerjevi podružnici Pod kostanji (tudi to, da je ena gostilna za hčer, druga pa za sina, je znak dobre domače gostilne), saj je bila notranja konkurenca prepovedana. Ko pa so gostje že tako sitnarili, da se je slišalo na drugi konec lipovega drevoreda, je družinska klavzura le dovolila tudi moškemu delu, da domov pridiši po Tašnerjevi tradiciji. Zdaj spodnji Radvanjčani niso več zavistni zgornjim.
Ker pa se v slovenski tradiciji vse začne z juho, luštrekovo juho zgosti krompir, gobovo jurčki, goveja pa je najboljša mešana. Ob domači ribani kaši so še grisovi in jetrni knedli. To pomeni, da so zdrobovi cmoki v sredini še na zob, jetrni pa so majhni in čvrsti, a po robu dovolj mehki, da zna jetrno-vranična zmes temno obarvati vročo tekočino.
Na mizi so sicer pisane papirne serviete, toda ko naročite, vam v naročje položijo tudi one prave iz blaga. Krožniki so sicer klasično okrogli, toda ko primete rob, se boste ogreli. V zvočnikih je sicer lokalna radijska postaja, toda to ni problem (le) Lipe, temveč kar celega Maribora. Bolj pomembno je, da gre sicer za tradicionalno gostilno, kar pa je njena največja odlika! Ko so nazadnje za dva tedna zaprli, je bilo prvi dan po povratku na velikem gostilniškem parkingu pod Pohorjem kot za Zlato lisico.
Najboljša v mestu
V takšnih gostilnah bi bila največja tragedija, če bi kaj spremenili. Da so zamenjali zeleno strešno plastiko z masivnim lesom, pod katerega najdebelejša mariborska lipa meče temu primerno senco, seveda ne šteje. V takšnih gostilnah nam je dobro zato, ker je vedno enako. Ocvrt piščanec oziroma kura ima na izbiro le, da je z ali brez kože, sicer pa mora biti vedno enako hrustljavo ocvrt in vedno enako sočno mesnat. Pražen krompir bi bil lahko tudi bolj zapečen in pečeni manj, toda to sploh ni pomembno, da je le cvrtje dovolj trdo. Trdim, da je Lipina pohana kura zato tako slavna, ker je na poti iz olja do vilic najhitrejša. Zato pozor, da se ne opečete!
Pravzaprav, odkar se je v Mariboru na velikih plakatih pojavil »najboljši pišek v mestu«, je Tašnerjeva pohana kura še boljša. Stare oljne friteze so še vedno zakon, kljub ameriškim hermetično zaprtim, zato je cvrtje Pri lipi bolj hrustljavo, meso pod njim pa bolj sočno in mehko. V bistvu ne gre za konkurenco, saj mariborska Lipa konkurence sploh nima.
Toda, bi bila to res tako obiskana gostilna, če bi slovela le po ocvrtem piščancu?
Čebulna bržola, na primer, je takšna, kot je želja vsakega govejega zrezka. Da je namreč dovolj tanek, da se raztegne po celem krožniku, dovolj mehak, da se ima čebula čas zmehčati, dovolj sočen, da omaka opije za celo debelo zajemalko krompirja.
Vse to polnjeni telečji ribici s kruhovim nadevom sicer ni uspelo, a tudi to, da je bilo meso v času poznega kosila že preveč izsušeno, nadev pa preveč razmočen, je bilo zgovorno. Tašnerjeve kuharice pridejo zgodaj in potem se do večera ne ustavijo. Zakaj se morajo ubadati tudi s čevapčiči in pleskavicami, ni znano, a saj tega ob takšni kurji konkurenci tako nihče ne naroči. Bolj pomembno je, s čimer se jim ni treba ukvarjati. Ne, pri Lipi pa ni rib!
Pri Lipi je, torej, vsak dan enak. Razen zdaj, ko zorijo češnje. Ker zdaj, tako kot jeseni borovničev, je za specialiteto štrudelj z domačega drevesa. Je natančno takšen, kot so bili štrudlji še takrat, ko so jih na Slovenskem znali peči. Dandanes jih znajo, drugi, le še pogrevati …
Zakaj obiskati?
Mariborska znamenitost. Najprej se na Lentu poklonite stari trti, potem naredite krog pod mostovi z Dravsko vilo, nato se s Pohorja spustite s poletnimi sankami, nazadnje pa se Pri (stari) lipi nagradite s pohano kuro.
www.rad-dobrojem.si
