Nedelo izbira: Gostilna Pr’ Bizjak, Zgornja Bela

Lahko čakate na lepo vreme, ker se vam bosta takrat v paviljonu na vrtu med nogami motala racaka in se bodo otroci veselili na igralih. Lahko čakate na poroko, ker se boste takrat fotografirali ob bajerju in v ozadju se bodo videli gorenjski vršaci. Lahko čakate na nogometno tekmo za hišo, ker bo takrat v vaši ekipi zaigrala tudi gospodarica in bo nasprotnikom nasula tri gole. Lahko čakate, da bo krušna peč vroča, da bo v pečici telečja plečka, da bo spet bogata gobja letina, da bo v gostilni z dušo še več kot sedem vrst odprtih vrhunskih vin … Kaj, torej, še čakate? Pr’ Bizjak, ki so v Zgornji Beli že od leta 1804 in imajo naglas na a, je vsak dan pet vrst svežega domačega kruha!

Prišel je trgovski potnik z zamrzovalnikom in argumentom: »Oni pa naročijo pol tone rib na leto!« Pa kaj! Kdo pa so oni? K najini mizi je prišel natakar in je v naročilo priporočal zgolj domače, lastne, pristne jedi. In iz ribjega poglavja je naštel le postrvi, eni je ime Verona, po gospodarici in kuharici, drugi Belca, po domači vasi. Zraven pa je Tom Jones opeval zeleno, zeleno travo dóma … Glavna odlika Bizjakove gostilne pod Storžičem je ravno v tem – da se že več kot 200 let lahko zaneseš na njeno pristno domačnost.

Pet vrst kruha

Če Pr’ Bizjak še niste bili, potem vedite, da so vas prehiteli že (skoraj) vsi predsedniki. Pravzaprav na stenčasu okrog krušne peči ni le še najnovejšega. Le kaj čaka? Čebulni kruh je s pršutom, pirin je zdrav, teranov ni pijan, rožičev je z lešniki in rozinami, navaden pa je hrustljav. Še v pekarni ni takšne ponudbe!

Vsaka klobasa, torej, na svoj kruh. Špehovka divjega prašiča je hišna posebnost, zaradi katere Gorenjci ne potrebujejo ne prekmurske šunke ne primorskega pršuta. Bi se dalo to salamo velikih belih oči evropsko zaščititi? Pa nikar ne pozabite zraven pripisati, da je najboljša na zeliščnem namazu iz skute, ki je od Podjeda iz sosednjega Oševka.

Pravzaprav je ob Bizjakovem narezku treba pisati o vseh tistih narezkih, ki krasijo začetne strani jedilnih listov slovenskih gostiln. Ne le da nimajo domišljije in iznajdljivosti (še v vsaki delikatesi nakupovalnih središč dobite boljše), ampak sami sebi verjamejo, da so tisti solitrni kolobarji izpod električnih rezalnikov domači.

Jurčkov karpačo in krompirjeva solata z lisičkami sredi zime je sicer drzno naročilo, toda Pr’ Bizjak ga zmorejo s slovesom jesenske gob­je gostilne, ki nabira (odkupuje) le kot dren zdrave gobane, da jih lahko v celem zamrzne. Potem pa pozimi le za nekaj sekund (odmrznjene) v krop in na radiču z malo Podjedovega sira, da so skoraj kot pravi. Le lisičk se, seveda, ne da prelisičiti, toda zato je krompirjeva solata tudi na Gorenjskem zelena; a saj na mizi ni le bučno olje, še balzamični kis ni trgovinski, ampak slivov.

Ker so časi takšni, da je poslovnežem iz Kranja do Bele že predaleč, poroke pa tudi niso vsak dan, mora Bizjakova chefinja kuhati sproti in le sveže, a naj se ve, da imata za malico vsaka salama in vsak (jelenji) salamin svoj prepoznavni vonj, okus in ugriz, zato njihova kombinacija v ustih pušča nostalgijo.

Le porcije so gorenjske, se bo gotovo našel kdo, ki mu bo premalo … Pr’ Bizjak se gotovo ne zavija za domov. Ker to je šele za začetek.

Priželjc namesto dunajca

Gobova juha ni dvignila na noge. Sicer brez prežganja in hrbtnega plavanja čebule, a zelo smetanova in brez krompirja in peteršilja. Stvar okusa, pač.

Govejo so krasili vranični žličniki. Nimajo jih v vsaki gostilni, zato je zadoščalo do tople predjedi.

Skrivnosti priprave hišne specialitete Aljančičeva Veronika ne izda niti policiji. Recept za ajdov njok bo kuharica predala svojemu nasled­niku, sinu Janezu, šele takrat, ko bo v nogometu prestopila iz napadalke med gledalke. Pr’ Bizjak je nogometna gostilna, zato so ajdovi njoki tako lahki kot kak kipnik, po katerem ne greš za peč, ampak na igrišče. Skrivnost je, baje, v ajdovi moki, ki ji ni dodana nobena druga, a tudi beljak je treba dolgo stepati. Tradicionalna in stara gorenjska kuhinja, ki je hkrati mlada in sodobna. Le kaj Pr’ Bizjak naredijo s tistimi, ki ne jedo gob? Ko jih pri priželjcu nismo opazili, smo se prav začudili.

Pogrinjki so snažni in urejeni, zavese so kvačkane, na vsaki predsedniški sliki je tudi mama, klopi so oblikovane v oblazinjene separeje, prostora je dovolj za 90 svatov, 20 lovcev in dva racaka. Ob krušni peči se grejejo domačini, na vrtu pa hladijo popotniki. Tudi ko pozimi vrt za hišo zaspi, v solati ni konfekcije, čeprav zmanjka več pestrosti pri zelenjavnih prilogah. To poskuša popraviti arhitektura pujsa po naše, ki ga mlademu gospodarju uspe prinesti do mize brez nesreče kljub zavidljivi višini. Dva zrezka iz hrbtnega dela, »bolj pri vratu, kjer je več sočnosti«, debela vmesna plast v rahlem testu ocvrtega pora, za povrhu še avba iz ocvrte čebule. A glavno je bilo na dnu, saj je Aljančičeva pečenje in cvrtje obogatila z gostljato korenčkovo omako.

Priželjc je bil v dvojini, na žaru in v drobtinah, zgolj s sirovim štrukljem – naročite si ga ob ajdovem krapcu, pa vam ne bo treba nič več izbirati – in tako preprosto pripravljen kot včasih. Odlika tega priželjca ni ustvarjalnost, ampak to, da ga Pr’ Bizjak vselej imajo. Še tisti, ki ne spusti nobene nedelje brez dunajca, lahko kdaj naredi izjemo.

A zmaga je bila šele, ko so prinesli janeževe upognjence in se je jabolčno-slivov štrudelj malo ohladil. Kdo ne bi postal mehak in prijazen? Vaniljeva strjenka je za pet golov premagala gostujoče panakote, zavitku pa je zmanjkalo le malo karamelne zapečenosti, da bi zmagal med gorenjskimi štrudlji. Čez Bizjakove upognjence z veliko janeža in malo smetane pa jih ni!

Zakaj obiskati?

Domača in gorenjska gostilna, zelo stara, a nič slabotna, zelo tradicionalna, a nič dolgočasna, zelo preprosta, a nič površna. Pr’ Bizjak poznajo sestavine in njihovo poreklo in se ne uklanjajo množičnim gostom, ampak raje gorenjsko svetujejo zahtevnim. Resda, predvsem med tednom, zmanjka več pestrosti, toda imajo dovolj argumentov (gobe, divjačina, kruh, salame, ajda, sladice), da njihovi stalni gostje že komaj čakajo, kdaj bo travnik okrog račjega ribnika spet ozelenel.