Tiskane izdaje
Glavna cesta je spodaj ob Savi, zato zgoraj, med polji in gozdovi, ni bifeja in malic, pač pa lončena peč, macesnov opaž in stoletna salamoreznica. K Dolinškovim nihče ne zaide, temveč se vrača, na žlikrofe v juhi in divjačino v omaki, na domače salame in domači cviček, a najprej po prstan v vinsko klet in nato na poroko v moderno brunarico. Če je predaleč do Vrha, pa pridejo tudi dol.
»Kaj boste pili?« se je ob preveliki mizi s papirnimi nedeljskimi pogrinjki slišalo za pozdrav, »Kaj boste jedli?« pa se je v tej smeri nadaljevalo, češ »vse vam lahko pripravimo«. Mar ne gremo v gostilno zato, da nam ni treba razmišljati ob domačem štedilniku?! Če ne bi bilo sosednje mize, za katero so že po juhi začeli tako vnet pomenek o dobrih jedeh in dobrih gostilnah – kar je vedno in povsod najboljši znak, saj bolje ko jemo, več se pogovarjamo o hrani –, bi mislili, da nismo prišli prav.
Ker pa je začetek leta, dovolite nasvet: ne vdajte se v slovenskih gostilnah prehitro! Če na začetku slabo kaže, ni nujno, da se bo tako nadaljevalo; poglejte, kaj je v vinski omari že odprto, in pokukajte v kuhinjo, kaj na štedilniku že diši. Pri Dolinšku smo začeli z vodo in končali v vinski zlatarni.
Gozdne jagode z žličniki
Dolinškove krvavice so pikantno začinjene in črevo je okrog špile hrustljavo zapečeno. Zelje je kislo in slanina v njem mesnata. Na goveji juhi je preveč očes, toda saj ravno to pove, da je res domača. V njej plavajo veliki žlikrofi, ki imajo pretrdo testo, toda saj so takšni zato, ker so na roko debelo zvaljani, in saj je treba le pregrizniti, da se okusi mesni nadev, ki se ga zaradi zeliščnega vrta za hišo ne da zgrešiti.
Ob topli peči in skrbnih pogrinjkih, ob visokih pecljih in gospodarici, ki je ob vsakem hodu osebno pri mizi – »Ste zadovoljni?« –, vam zato na Vrhu ne bo hudega, četudi vam bodo domačo salamo narezali v kuhinji, pa čeprav je stara gospodarjeva salamoreznica deležna občudujočih pogledov z vseh miz domačne lesene jedilnice. Kruh je ajdov in s suhim sadjem, bel in z mehko sredico, salama pa je na debeli leseni deski, na kateri je dovolj prostora za vložene jurčke, ki so ravno prav kisli in ravno prav čvrsti. Zato je najbolj pametno vmes kaj še za jutri zaviti, saj je dobro pustiti še nekaj (dovolj) prostora za sladko, ki ga Dolinškov belo-črni natakar sicer odpravi na kratko: »Imamo palačinke …«, a se potem izkaže, da je pred domačim pecivom, ki ne škrtari ne z orehi, ne z beljaki in ne s čokolado, ravno dovolj počitka, med katerim se rumenjaki dvignejo v penasto lahke in sladke solnograške žličnike, kakršnih se spominjajo le tisti, ki so odrasli že v prejšnjem stoletju. Le da takrat zraven, najbrž, niso dobili domače marmelade iz gozdnih jagod.
Toda žal so časi takšni, da Dolinšek pač ne more biti še ena domača gostilna z nedeljskimi kosili, kjer sije sonce, ko je smog v dolini. Zaradi tega tista vprašanja na začetku in brez pene bele čokolade ter jabolčnega čipsa ob zavitku na koncu. Čeprav so bili za Dolinškovo kulinarično darilo ob novem letu hišni jušni rezanci, je štrukljev, sirovih in ajdovih, žal, zmanjkalo, z jedilnega lista, ki se bere tako obetavno kot v redkokateri slovenski domači gostilni, pa je ostala le sekanica mariniranega jelena.
Trnuljeva omaka s srno
Če vas bo pri Dolinšku čakal cel seznam jedi, pri katerih je z nasveti pomagala tudi kulinarična trojka Mastnak, Oseli, Bogataj, boste na Vrhu jedli za štiri sončke! Kje pa vam še ob fileju prekajene postrvi ponudijo topinamburjevo kremo s poširanim prepeličjim jajcem, ob domači kuri na krompirjevih svaljkih gomoljnice s kozjim sirom, ob zmrzlini praženih lešnikov slive iz modre frankinje, oblite s čokolado, in ob sirih izbor kravjih s kmetije Podpečan in še kozjega s Studenca za povrhu?
Tako pa je bil jelenov tatarec lepo presenečenje, saj je bil zraven še povaljan v bučnicah in ocvrt, z dušenimi jabolki, mlečnim namazom, čipsom rdeče pese in še čebulno marmelado, a gosja jetra, sicer res le na maslu opečena, na domačem motovilcu in z jabolčnim čatnijem z ingverjem, so bila, žal, preslabo očiščena vlaken, da bi jih lahko z užitkom rezal. Njoki z jurčki so bili res okusni in vredni pohvale, zaradi nežne čebulno-smetanove omake in porjavelo opečenih čvrstih klobukov, toda srnin file je bil, žal, prepečen in izsušen, da ni pomagala niti trnuljeva omaka, ki je imela za cel krog prednosti pred brusničnimi nakupi v drugih gostilnah. In tako je bil krompir v foliji, sicer s preveč svežega česna v kisli smetani, žal boljši del žrebičkovega florentinca z žara, ki je bil za tako odgovorno nalogo, kot je »Vrh gurmanskih užitkov«, pač še premlad.
Zakaj obiskati?
Dolinškovi se gredo na Vrhu resno kulinariko, ki presega klasiko domačih gostiln, do katerih se je treba s ceste peljati v hrib po kažipotih. Niso pa le jedi, saj že urejeno okolje pove, da hočejo več, poročna jedilnica, da tukaj ni cviček bife, dejavnost cateringa, da jih ni strah velikih izzivov, in prenočišča, da se dobro kosilo lahko razvleče v lep podeželski dopust.
