Tiskane izdaje
Nedeljsko kosilo … Če ga ne bi bilo, bi bilo na slovenskih ulicah med tednom še več transparentov. Vsaj tega si ne pustimo vzeti; nedeljskega izleta na kmečki turizem ali v domačo gostilno, kjer nam na mizo prinesejo velik jušnik goveje juhe, potem pa velik pladenj ocvrtega, kuhanega in pečenega, z veliko skledo solate, v kateri je več česna kot soli, s praženim krompirjem, v katerem je več čebule kot skorje, z okraski, v katerih je več limon kot v čaju. Na koncu pa, seveda, gibanica. Ob nedeljah si res damo duška. Za deset evrov.
Malo za začetek
A vseeno ni povsod enako. Pa čeprav je tudi na obronkih prleških goric, na griču nasproti Svetinj, ki se mu reče Stara Cesta, na izletniški kmetiji Tompa, z majhnim vinogradom in veliko jedilnico, najprej po (radijskih) željah. Prav danes praznujeta najlepši dan, petdeset let poroke, dedek in babica, zato jima vnuki in pravnuki pošiljajo vroče poljubčke ...
Klasike, torej, tudi pri Tompi ne manjka. Vino je rezano, jušniki so na servirnem vozičku, kamin je, toda hladen, lestenci so lončeni, motovilec pa je z jajčko. A prav to je bilo tudi drugače! »Malo za začetek,« je voščil ta mladi, ki še ni gospodar, »a nekoč, upam, bom«. Mama je v kuhinji narezala svež, hrustljav, mehak domači kruh, ga pokrila z vezenim prtičkom in poslala do gostov, ki so bili veseli, da je motovilec dišal po vrtu, ne po trgovini, da je kis dišal po kleti, ne po balzamu, da jajce ni bilo od sinočnjih kvartopircev, temveč je žareče obarvalo zelene vitamine. In da nas ne bi solata na startu preveč prestrašila, kaj bo sledilo, je bilo zraven še nekaj tankih kolobarjev domače kuhane klobase, ki je vzburila radovednost, kaj se skriva v prleški zaseki.
Zato je po kruhu prišla še postržjača, nizko krušno testo z zaseko in česnom, ravno pravšnja za domačo tünko, ob kateri so bile istega izvora tudi vložene paprike in kumarice. Za polno žlico je poskrbela ribana kaša v goveji juhi, ki so ji družbo delale še jetrne rulade. Kar je bilo mastnih sledi na gladini, so bile zato, da se ne bi našel kdo, ki bi dvomil o domačnosti.
Buče in bučke
Če boste poklicali pravi čas, bodo pri Tompi dali v krušno peč tudi odojka ali jagenjčka, če pa boste hoteli, kar ste že zadnjič, bo minilo preveč časa, saj se trudijo sezonsko, zato jedi menjujejo tedensko. Vseeno se jim je ob našem obisku izmuznilo, da je bila ob goveji juhi še bučna, ki pa jo je že barva izdala, da je le bučkina. Pobegneš iz blagovnega centra po ozki cesti med vinogradniške griče, kjer na položnem rastejo buče, v hiši pa ti ponudijo cukete … Vseeno je bila tudi to juha, ki jo je mama opoldne pristavila, potem pa šla na vrt pod sneg po zelišča zanjo. Zato je očitek namenjen bolj drugim: brez potrebe nedeljska kosila lepšate mestnim z balzamičnimi kisi brez sodov, z rukolo brez zemlje, s panakotami brez smetane in tiramisuji brez sira.
Ker Tompa se marsičemu uspešno upira! Predvsem se ne vda splošni praksi preobilnih porcij. Tompini krožniki so zato beli, da se dno vidi. V cvrtju so dovolj trije kosi piščanca z dvema krhljema limone, iz praženega ni visoka kopa, ampak nekaj kepic krompirja in med kolinami celo zmanjka pečenkine omake ob sočni svinjini in majhni krvavici, ki pa se je med čakanjem v peči preveč izsušila. Strah, da se ne bi najedli, je odveč, saj je zraven velika skleda repe, ki ni ne prekmursko bujtna ne primorsko jotna, temveč prleško mlečna (s kislo smetano).
Za konec pa, seveda, spet krušna peč. Hajdinski kropec, iz ajdovega testa in skute, je imel simpatična rjavočrna očesa, toda preveč zbito ajdo. A saj je bilo treba še na izlet – v Tompino klet.
Zakaj obiskati?
Izletniško kmetijo so sicer zgradili za večje družbe, toda iz kuhinje ne diši po množičnosti in obilnosti. Jedi so lokalne, okusi so domači, cene prijazne. Tompa sicer ni za presežke, toda saj tudi nedelja ni za napore. Ravno v tem je njihova prednost.
www.rad-dobrojem.si
Prihodnjič: Kapušin,
