Odkritje: vijolice in puding

Sama sem za sladko kadarkoli, za zajtrk, kosilo, večerjo, in se niti ne trudim, da bi bilo kaj drugače. Tokrat so bile škatle in police doma prazne – in seveda je bila želja še toliko bolj neustavljiva.

V takšnih trenutkih me poteši le recept za hitro, preprosto sladico, predvsem pa takšno, da mi ni treba teči v trgovino po cel kup sestavin. Zgolj navada je, da imam na zalogi nekaj vrečk vaniljevega pudinga. Mož v nasprotju z menoj in otroki ni ravno njegov oboževalec. A tokrat je prišel puding na vrsto kot rešitelj: prikladen je že zaradi nezahtevne in hit­re priprave.

Vaniljev puding doma v preteklosti ni bil ne vem kakšen kulinarični presežek, ponavadi sem mu dodala smetano ali različne sirupe, zato sem začela razmiš­ljati, kako bi to sladico obogatila, da ne bi jedli že poznano. Želela sem si dodati nekaj, kar bi vzbudilo kulinarično zanimanje tudi mojim bližnjim.

Kaj bi naredilo puding drugačen, bolj kremast, sočen, svež, takšen, da bi ga pojedli kar z očmi?

In se mi je posvetilo, saj vendar živim obkrožena z naravo, za katero večkrat pravim, da je moja vodnica. V tem času še cveti dišeča vijolica, kraljica med kraljicami na travniku. Omamno diši, lepa je in za povrhu zdravilna. Vsi, ki se spopadate z dihalnimi ali kožnimi težavami, jo naberite in shranite v domačo lekarno. A diši samo sveža, ko jo poparimo, njen vonj večinoma izgine, ne pa tudi okus.

Okus vijolice je rahlo kiselkast in se v kulinariki odlično poda tako k sladkemu kot slanemu, zato jo z malo domišljije lahko vkomponiramo v marsikatero jed. Pripravimo sirup iz cvetov in ga uporabimo kot preliv, cvetovi in listi so odlični v spomladanskih solatah, tudi biskvit, okrašen z vijolicami, je svojevrsten izziv, ali pa krema za torto s cvetovi dišeče vijolice, sladoled ...

Tako so dišeče vijolice postale slasten dodatek moji tokratni različici vaniljevega pudinga. Dlje ko sem ga mešala in dodajala sestavine, večji občutek zmagoslavja se me je loteval, predvsem ker je rezultat postajal vse bolj privlačen tudi za oči. Dodala sem še vložene breskve, ki so po razmeroma kratki zimi ostale na policah za ozimnico, pa smetano in pravo bourbonsko vaniljo v prahu, brez katerih si priprave sladic ne predstavljam.

Sama sem imela čast postrgati posodo, zato sem prva pokusila puding. Resnično kremast, ne pretrd ali voden, rahel, čutil se je nežen okus »parfuma« vijolic.

Ko sem pozneje na mizi videla prazne posodice in moža, ko se je še drugič odpravil po slasten puding, sem bila več kot zadovoljna. Hitela sem si zapisat recept in ga z veseljem delim z vami.