Premrla hobotnica se otopli

Ne vemo, kaj nas čaka za prvim korakom. Ne vemo, koliko lahko zaupamo skrivnemu načrtu in kaj nam je storiti, ko gre stvar narobe, predvsem pa ne, kaj se bo iz novega poskusa izcimilo, bomo deležni pohval ali graj in očitkov. Razočaranja so pač sestavni del telebanskega raziskovanja, in če smo se iz njih naučili vsaj, katera pot ni prava, čas ni bil povsem izgubljen. Na drugi strani pa je tudi zmaga, navdušenje nad uspelim izdelkom, manj vredna, če recepta ne znamo ponoviti, če je bilo improvizacije preveč in če sploh ne vemo natančno, zakaj nam je uspelo. Ne le ceremonije – tudi recepti so pomembni.

Blaž je abdominalni kirurg, ki dela od jutra do noči, zagledan je v človeško drobovje, reže slepiče, jetra, ledvica, nabira kamenje iz žolčnikov, rešuje in podaljšuje življenja. Ko ne zmore več, ko se zboji, da se mu bo od permanentnega stresa in utrujenosti strgala koncentracija, se obrne in gre na morje. Ive ali Ante mu na večno gugajočem se čolnu odkrivata drug svet, drug smisel in druge »delicije života«.

Hobotnica na ribarski način je spomin, ki ga je prinesel s seboj, odločen, da ga bo ponovil.

Aleš je doktor geografije, okoljevarst­venik, profesor za vode in Blažev sošolec. Prijatelju je stal ob strani, ko se je bojeval z zamrznjenim oktopusom in demonstriral poletno kulinarično doživetje. Navdušen nad rezultatom se je odločil eksperiment ponoviti tudi sam v družinskem počitniškem okolju.

Telebanski kronist sem bil le skrbni opazovalec napetega dogajanja, katerega fenomenalni zaključek zasluži vsaj zabeležko, ponovitev pa je seveda v vaših rokah.

Dalmatinski ribiči ne lovijo zamrznjenih hobotnic, imajo pa učinkovite zamrzovalne skrinje, da lahko tudi v kratkih poletnih mesecih ponudijo vsak dan sveže ribe, ki so jih v dolgih mrtvih mesecih spravili na hladno. Za hobotnico, ki je sicer rada trda in žilava, pa je tako rekoč ključno, da se, preden se je lotite, zares dobro ohladi. Kakorkoli, v boljših ribarnicah, v Leclercu na primer, dobite zamrznjene in lepo embalirane hobot­nice, ki so se v našem primeru izkazale za optimalne.

Telebanska kuharija, v počitniškem okolju še toliko bolj, je kolektivno, družabno delo, in ne osamljeno prčkanje v pozabljenem kuhinjskem kotu. Navijačev, kibicev in pametnjakovičev je ob ognjišču vedno dovolj, če je zraven še pletenka rujnega, pa sploh. Zato utemeljeno nadaljujemo v množini. Takole gre:

Kilogramsko zamrznjeno hobotnico položijo v primeren lonec s pokrovko. Dodajo strok česna, lovorjev list in postavijo na šibak ogenj, da se premrzla žival počasi otopi. Po dobri uri hobotnico odstranijo in spravijo, v posodo pa dodajo tri četrt decilitra oljčnega olja in pol kozarca nasekljanega česna, kuhajo še četrt ure, dolijejo četrt litra belega vina, dodajo nekaj zrn črnega popra in pustijo na ognju še četrt ure.

V drugem loncu napol skuhajo pol kilograma olupljenega in na kose narezanega krompirja in četrt kilograma ostrganega in na kolobarje narezanega korenja.

Zdaj gre zares. V veliko plitvo posodo (»protfan«) položijo hobotnico (brez tekočine!), napol kuhan krompir in korenje, tri (15 dag) na osminke narezane čebule, nekaj zrn popra, še tri četrt deci oljčnega olja in še četrt litra belega vina, če ga koštruni niso popili. Vse skupaj pokrijejo z aluminijasto folijo (Blažev donesek?) in pečejo dobre pol ure v peči z razgretim podom, lahko tudi na žerjavici, nakar dolijejo tekočino (omako), ki se je nabrala med kuhanjem hobotnice, dodajo še malo (četrt kozarčka) nasek­ljanega česna, spet pokrijejo s folijo in pečejo še pol ure.

Če se po temeljiti debati strinjajo, da je krompir kuhan in hobotnica mehka, odkrijejo folijo in pustijo v peči še 20 minut, da se zadeva lepo zapeče. Če konsenza ni, se kuha pač ustrezno podaljša.

De gustibus non est disputandum, so zaukazali stari Rimljani, ki so čudne cmaze zvarjali. Za hobotnico na Ivetov, Antejev, Blažev, Alešev in še čigav način lahko garantiram, da bo uspešnica. Le dovolj potrpežljivi, velikodušni in radodarni bodite, kar pa pri telebanih ni nikoli problem.