Janina priznava, da tudi sama obožuje sladice in da se jim ne more upreti, posebno čokoladi ne.

Za Janino Hrovat so prazniki posebno sladek izziv. Vedno znova. Pust ji je zelo pri srcu, ker si lahko dovoli sladke norčije. Zlasti rada dela pustne maske na tortah in majhne kolačke, ki v razigranih barvah izražajo veselje. Igrajte se z njo tudi vi. Pred desetimi leti Janina Hrovat ni znala speči torte.

Danes je vrhunska mojstrica, seveda ljubiteljska. Sladice so njen sanjski svet, svet izražanja in samouresničevanja. Začela je s praznovanji rojstnih dnevov svojih dveh sinov … Prve torte so bile poševne, oblike popolnoma amaterske, nekaj poskusov je bilo celo neuspešnih. A česar se Janina loti, na koncu mora uspeti. Najprej se je spomnila babičinih spretnosti – z njo je namreč preživela kar nekaj časa v kuhinji in babica je, to je treba poudariti, odlično pekla.

Janina priznava, da tudi sama obožuje sladice in da se jim ne more upreti, posebno čokoladi ne. Bilo je torej dovolj razlogov, da se poglobi v skrivnosti peke. Vsak neuspeh jo je gnal naprej v želji, da bi naredila bolje. Vsak rojstni dan prijateljev, njihovih otrok, družinskih članov, prazniki in druge priložnosti so bili razlog za peko sladic. Sobote in nedelje doma so bile čas za sladko eksperimentiranje.
Janina je spoznala, da je – predvsem pri tortah – znova prišel do izraza njen likovni talent.

Kot otrok je bila umetniški tip, izražala se je z risanjem, oblikovanjem plastelina, gline, vedno je delala aranžmaje iz rož, venčke … Ko se je z internetom odprl nov svet materialov, ki so užitni in je z njimi mogoče izdelati vse mogoče in dograditi sporočilo torte in sladic, je začela zares ustvarjati. Sladice, zlasti njihove oblike in detalji na njih so postali njen način izražanja.
 Prva torta, ki jo je izdelala za prijateljičino poroko, jo je opogumila. Danes zna ne samo narediti trinadstropno, temveč speči tako, ki jemlje dih.

Njej sami je najljubša tista, ki jo je prijateljici spekla za poroko. Za okras je uporabila enako cvetje, kot ga je imela v poročnem šopku. Nevesti in vsem drugim je zastal dih, ko so jo zagledali. Janina ima še danes pred očmi izraz na njenem obrazu. Takšna pohvala je zadosten razlog zanjo, da dela naprej. Vsa njena darila, namenjena drugim, so seveda pečena in sladka.

Vsa darila drugih, namenjena Janini, so seveda knjige o peki, pravi. Njen obraz zares izraža veselje do tega konjička.
 Sčasoma je spoznala vse vrste materialov, s katerimi je mogoče delati, se naučila, kako se barvajo, nabrala je veliko pribora, čopičev, orodja, palčk, tenkih kot šivanke, jedilne barve v prahu … Zabavno je, pravi. Receptov ne potrebuje.

Ima svoje merice, posodice, žlice, malo obrne po svoje, ko pa ji uspe, zapiše svoj recept. Zdaj ima že pravo zbirko zvezkov, ljubkih, pristnih, s pridihom domačnosti, na roko napisanih, malo popackanih … 
Kdo bo to podedoval? Starejši sin Domen, star 14 let, rad pomaga in kaže veselje do peke. Mlajši, enajstletni Nejc za zdaj raje je. Bomo videli, kdo si bo zaslužil moje recepte, pravi Janina.
 Kaj najraje dela? Torte, seveda. »Ker lahko s torto uresničim vse svoje ideje, vse talente, lahko oblikujem, rišem, izdelujem figure. Največji izziv so tiste za otroke, takrat tudi v meni vzklije otroška domišljija. Ni je figure, ki je ne bi izdelala,« veselo, nasmejana kot otrok, konča Janina.