Stolpnica iz čokolade? Zakaj pa ne!

Suzana Belak Pungartnik, po poklicu oblikovalka in naravoslovka, sicer pa, kot pravi sama, mama dvema otrokoma in poročena ženska, je ves čas ustvarjalna. Dopoldne v službi, popoldne doma. Takšna je tudi v kuhinji. Je zagovornica zdrave prehrane, a s tem ne pretirava. »Tu in tam pojemo tudi kaj manj zdravega,« prizna gostiteljica, ki zadnje čase v kuhinji nadvse uživa: »Ugotovila sem, da se pri kuhanju zelo sprostim in pravzaprav zares odpočijem.«

»Najin dvanajstletni sin Rene ima rad plazilce, zato imamo pri hiši kačo,« je povedala takoj, ko sva v kuhinji sedli za mizo in sem iz torbice vlekla beležko in pisalo. Izbuljila sem oči in takoj preverila, ali je hišni ljubljenec morda v bližini mojih nog. »Ne, ne, nič se ne bojte! Pred vašim obiskom smo jo zaprli, ampak za vsak primer zanjo povemo vsakemu obiskovalcu,« je smeje se razložila Suzana, očitno vajena podobnih reakcij gostov. Pogovor se je nato lahko začel. Vendar misel na kačo nekje v hiši kar ni hotela iz moje glave. S temi plazilci pa res nisem v najboljših odnosih. Saj ne, da ne bi želela drugače, toda...

Bila je sobota. Suzanin mož Erik se je ravno vrnil iz trgovine. »Jaz ne maram nakupovanja,« je pripomnila Suzana, »srečo imam, da nakupe z velikim veseljem opravi on.«

V hišo na Škofljici, kamor se je družina nedavno preselila iz Ljubljane, je znosil polne nakupovalne vreče in jih večino odložil v kuhinji. »A si olupila krompir?« je vprašal ženo. »Prav, bom pa jaz fižol pripravil jutri,« je odločil in bela fižolova zrna namočil v vodo.

»Ko so bili otroci majhni, jaz pa sem bila zelo zaposlena, je Erik moral poprijeti za marsikatero gospodinjsko opravilo. Ne le kuhal, tudi likal je,« je pojasnila sogovornica, ki je okoli petindvajset let s svoji idejami, skicami, izvedbami zamisli, fotografijami in teksti sodelovala z revijama Jana in Anja, v zadnjem času pa aktivno sodeluje z revijama Lisa in Lisa, moje stanovanje. Bralcem svetuje, kaj lahko sami postorijo, da si polepšajo dom. Izdala je že dve otroški knjigi; prva, Ustvarjalne urice, je izšla pri Mladinski knjigi, drugo pa je pred kratkim izdalo Društvo ustvarjalnih Cita (ustanovila ga je letos aprila) in ima naslov Ustvari živalske podobe.

Špageti 'a la racak'

V štiričlanski družini, ki je med tednom brez 18-letne hčere Heidi, saj živi in dela v Ljubljani, kuhajo vsak dan. Enkrat Suzana, drugič Erik, kakor kateri utegne. »Med tednom so naše jedi preproste in zdrave. Opažam, da nekateri s tem zelo pretiravajo. Celo agresivni so v prepričevanju drugih. Sama ravnam tako, da domače opozarjam na zdravo prehrano, nikakor pa jim ničesar ne vsiljujem.« Tako najmlajši pri hiši, Rene, najraje vidi, da so na mizi špageti s polivko. Njegov oče jih obožuje na način ' a la racak' (samo s paradižnikovo omako), v domeni mame Suzane pa so sladice. »Ne pripravljam jih pogosto. Ker če ostanejo, jih moram pojesti sama, to pa ni dobro zame,« razloži in našteje nekaj zvijač, kako svoje slaščice naredi bolj zdrave: »Namesto belega uporabim rjavi sladkor, belo moko kombiniram s polnozrnato. No, zamenjave sladkorja v družini nihče ni opazil, za moko pa tega ne morem trditi.«

Kuhajo letnemu času primerno. Vrt ob hiši sicer še ni prav velik, a jim že zdaj ponuja dovolj zelenjave za sproti. »Drugo kupimo v trgovini, kjer vsi oprezamo za izdelki slovenskih proizvajalcev, nekaj pa nabavimo tudi na tržnici, ki jo mož, zaposlen v središču Ljubljane, lahko obišče spotoma, ko odhaja iz službe. Manj posegamo po bio- in ekoizdelkih, saj so pretirano dragi,« potoži Suzana, ki pri hiši nikoli nima velikih zalog hrane. »Kupujemo sproti. Tako smo se navadili in nam ustreza. Če bi nas denimo presenetilo dvajset gostov naenkrat, jih ne bi imeli s čim pogostiti.« V družini Belak Pungartnik ne zamrzujejo, ne shranjujejo v klet, tu in tam le kaj posušijo ali vložijo v kozarčke. »Vsako leto posušim bezgove cvetove, naberem smrekove vršičke in skuham paradižnikovo omako. Pa tudi te, mislim, da nimamo več. Bom morala pripraviti novo.«

Narava – vir navdiha za izdelke

Suzana, vse življenje Ljubljančanka, se ni težko navadila na življenje v predmestju. »Pa tako me je skrbelo, kako bo,« se danes nasmeje sogovornica, ki obožuje naravo in življenje z njo. »Vsak dan grem na sprehod. Hodim uro, včasih uro in pol. Hoja mi pomaga, da sama sebe uredim od znotraj in da lahko kasneje pravilno delujem.«

»Mami, jaz grem še en krog,« pokuka skozi terasna vrata Rene in že izgine s sosedovimi mulci, ki ga čakajo na kolesih. »Poglejte, to je moja naslednja ideja za objavo: kako doma izdelati zanimiv obešalnik,« reče Suzana, ki je ob dopoldnevih učiteljica tehničnega pouka v osnovni šoli. »Jaz pripravim idejo, potem pa mi povsod tam, kjer je treba biti zelo natančen, pri izrezovanju lesa denimo, priskoči na pomoč mož.«

Se ji kdaj zgodi, da idej preprosto zmanjka? »Ne, to pa mislim, da ne. Včasih se zgodi, da mine navdušenje, a kmalu spet kaj zanimivega vidim... Veste, ko iščem navdih za svoje izdelke, nimam v ospredju ljudi, čeprav jim imam zelo rada, še posebno svoje najbližje in učence v šoli, ampak stvari, ki so mi všeč. Na sprehodu denimo ves čas napeto opazujem in tako neprestano dobivam navdih za nove in nove ideje.« Zelo se umiri tudi pri ročnih delih. »Kadar kvačkam in skoraj v nedogled ponavljam en in isti vzorec... To me zelo umiri. Poglejte, to je moj izdelek,« pred mojimi očmi razgrne veliko kvačkano pregrinjalo.

Pravi, da so za risanje pri hiši nadarjeni vsi štirje, za oblikovanje pa še zlasti hči: »Morda zato, ker je rasla s tem. Vedno sem jo jemala s sabo v uredništvo Jane, kadar sem oddajala prispevke, pogosto sem jo uporabila za model in sem njene fotografije objavljala v časopisih, pa tudi sama je že kot otrok vedno imela veliko lepih in zanimivih idej.« Heidi se ne ukvarja z oblikovanjem praktičnih izdelkov tako kot mama, pač pa so njena domena trenutno računalniško grafično oblikovanje, oblikovanje spletnih strani, izdelava logotipov... »Oblikovala je mojo spletno stran,« poudari Suzana, ponosna tako na hčer kot na sina, ki ima za odločitev o tem, s čim se bo ukvarjal v poklicnem življenju, še dovolj časa.

Natančna pri vsem, kar počne

Rene in Heidi nista bila izbirčna otroka. Jedla sta vse, kar je pripravila mama. Toda če so bile jedi zanimivo dekorirane in postrežene tako, da je skupaj z njimi postregla še s celo zgodbo, so šle toliko bolj v slast.

Ko je sestavljala jedilnik za Odprto kuhinjo, se je odločila, da ga posveti najmlajšim jedcem. »Preden sem ga dala na papir, sem preverila, kakšni so jedilniki v slovenskih vrtcih, povprašala pa sem tudi pri znancih, ki imajo še zelo majhne otroke,« je povedala sogovornica, ki je tako natančna pri vsem, kar počne v življenju. Da nič ni nemogoče, prepričuje vse okoli sebe: »Lahko narediš prav karkoli v čokoladni preobleki. Je kdo rekel stolpnica? Priljubljen lik iz risanke? Prav vse je mogoče.«