Tiskane izdaje
Z dolge, bogato obložene mize v dvorani Kmetijske zadruge Prebold je omamno dišalo od slastnih potic in šarkljev, ki so jih udeleženci iz širše okolice prinesli na tekmovanje na Festivalu potic; to je že tradicionalno v petek in soboto pred cvetno nedeljo. »Prireditev je namenjena ohranjanju slovenskega ljudskega izročila, letošnje tekmovanje pa je že šesto po vrsti v organizaciji Društva podeželskih žena občine Prebold,« je pojasnila predsednica in gonilna sila dogajanja Danica Uplaznik, ki s svojo pozitivno energijo privablja vsako leto več udeležencev.
Povedala je, da tekmujejo v treh kategorijah: orehova potica, smetanova potica in orehov šarkelj, pri čemer organizatorji do začetka festivala ne vedo, kakšen bo odziv. Strah, da ne bi bil dober, je povsem odveč, saj je sodelujočih iz leta v leto več. Na prvem festivalu leta 2004 je sodelovalo 28 udeležencev s 30 izdelki, letos jih je prišlo že 55, prinesli pa so 66 vzorcev. S svojo ekipo je sodelovala tudi Srednja gostinska šola Celje; učenci so pod vodstvom mentorja Andreja Voha spekli odlične, nekatere tudi z zlatim priznanjem ovenčane potice in kolače. Letos so podelili 33 zlatih, 12 srebrnih in 12 bronastih odličij. Vse dobrote po tekmovanju in razstavi vsako leto podarijo domovom starejših občanov na Polzeli, Grmovju in Vranskem, ki se zato radi pohvalijo, da za velikonočne praznike jedo najboljše potice daleč naokrog.
Preveč dobrega ni dobro
Ocenjevalno komisijo so sestavljale same izkušene in strokovno podkovane ocenjevalke: Romana Gričnik iz Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje, Marinka Lesjak in Fanika Burjan, dobitnici znaka za kakovost na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, Danica Uplaznik, predsednica Društva podeželskih žena občine Prebold, in Andreja Žolnir, svetovalka za kmečko družino in razvoj dopolnilnih dejavnosti pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije.
Merila ocenjevanja so vsako leto enaka. Pomembni so videz, vonj in okus izdelka, skratka vse to, po čemer je slovenska potica znana doma in po svetu. »Včasih se pri uporabi dodatkov, kot so rum, med, vanilja, cimet in podobno, pretirava. Orehova potica mora imeti predvsem okus po orehih in ne po dodatkih,« pojasnjuje Uplaznikova in dodaja: »Marsikdo v želji, da bi bila čim boljša, uporabi preveč vsega dobrega, kar naredi sladico sicer nadvse izdatno, a to ni več prava slovenska orehova potica.«
Kaj pa videz potice ali šarklja, je tudi ta predpisan, nas je zanimalo. »Potica in šarkelj sta iz enakega testa in nadeva, razlikujeta se le po obliki. Potica se peče v štirioglatem pekaču, šarkelj pa v posebnem okroglem modlu s tulcem na sredini. Pomembno je, da sta enakomerne barve, ravno prav pečena, kar je še zlasti pri šarklju včasih teže doseči, zlasti ob tulcu. Skorja ne sme odstopati, to je ena hujših napak, zelo pomembno pa je tudi, da je nadev čim bolj enakomerno razporejen,« pojasnjuje Uplaznikova, ki pozna pravila do podrobnosti.
Najboljše od najboljših
Poleg zlatih, srebrnih in bronastih priznanj so letos podelili tudi poseben znak kakovosti vsem, ki so že trikrat prejeli zlato priznanje. Bilo jih šest: Magda Žerdoner, Viktorija Drev, Urška Šoštar, Danica Tisnikar, Andrej Voh in Marija Vozlič. Vsak od njih peče potice in šarklje po svojem receptu in gotovo pozna male skrivnosti, ki vodijo k odličnosti. Seveda pa so pri tem pomembne tudi izkušnje. Jana Praprotnik, ena od letošnjih dobitnic zlatega priznanja, je povedala, da že petnajst let uporablja enak recept. Spominja se, da ga je dobila v Kamniku od kuharice, ki je kuhala nekemu pomembnemu politiku. Praprotnikova okusna potica je bila med najlepšimi na festivalu; avtorica jo je prinesla na pladnju, potresenem s pšeničnim zrnjem, skupaj s pirhi, zelenjem in papirnatimi rožami, kakršne uporabljajo za izdelavo butar.
Društvo podeželskih žena občine Prebold je nastalo iz želje po druženju, izmenjavi izkušenj, promociji njihovega življenja in dela in je aktivno na več področjih. Skupaj z občino Prebold vsako prvo in tretjo soboto v kraju pripravijo kmečko tržnico, na kateri ponujajo domače izdelke. To soboto so bile v ospredju velikonočne dobrote, kot so suhomesnati izdelki, potice in podobno. Prikazali so tudi izdelovanje butar, kakršne so v navadi tod okoli. Na las so podobne onim z Gasparijevih podob, na katerih zelenje, s katerim ovenčajo vrh nosilne palice, okrasijo še z doma narejenimi pisanimi papirnatimi rožami.
Precej večjo butaro, pravo velikanko, dolgo kakšnih dvajset metrov, so naredili na kmetiji Franca Grenka v bližnji Kaplji vasi in k sodelovanju pritegnili številne vaščane. Da je v slogi moč, se je še zlasti izkazalo potem, ko je bilo treba butaro nesti v cerkev. »Kakih dvajset močnih fantov bomo potrebovali, verjetno bo pomagalo kar vaško nogometno društvo,« je transport in postavitev načrtoval gospodar Grenko. Prepričani smo, da jim je uspelo, in nedvomno so se še dobro zabavali pri tem.
Iz Delove priloge Odprta kuhinja.
