Tiskane izdaje
Majhni otroci so sladki. In imajo lepljive prstke. In za seboj pustijo velike svinjarije.
A v resnici so lahko tudi naši vzorniki. Po njih bi se lahko vsaj včasih zgledovali. Od njih se lahko učimo odnosa do življenja.
Tu je seznam nekaterih njihovih značilnosti, ki so nam lahko za vzor; morda boste sami dodali na seznam še kaj:
1. Delajo po občutku.
Majhni otroci ne razmišljajo celo večnost o tem, ali so se odločili prav. Res pa radi veliko razmišljajo o tem, ali bi raje rdečo ali rumeno skodelico za pitje čaja.
2. Živijo v trenutku.
Ne agonizirajo o dogodkih v preteklosti. Prihodnost jih ne skrbi (Izjema: ko jim povemo, da je čas za posteljo).
3. Verjamejo.
Verjamejo v božička, zobno miško in zdravilno moč obližev za rane, na katerih so Smrkci.
4. Izdelujejo stvari.
Rišejo. Kiparijo. Lepijo. Slikajo. Najraje od vsega pa razrežejo vse, kar jim pride pod roke. Najmanj enkrat se tudi postrižejo sami. (Vsak pameten starš ve, da mora skrivati škarje na karseda tajni lokaciji.)
5. Plešejo.
Malčki plešejo, kot da jim ni mar, če jih kdo gleda. V resnici pa hočejo, da jih pri tem početju gledamo - in občudujemo.
6. Pojejo.
Radi pojejo kadarkoli. Karkoli. Kjerkoli. S srcem. In na ves glas.
7. Povedo tisto, kar mislijo.
Radi povedo natanko tisto, kar imajo v mislih. Pa ne zato, da bi si olajšali dušo, ker si nimajo kaj olajšati. Če bi bili tudi odrasli takšni, bi se manj zatekali k drugim oblikam lajšanja duše, recimo, z alkoholom.
8. Navdušijo se.
Otroci se strašno navdušijo in veselijo stvari. Žal se včasih to ne sklada z njihovim pojmovanjem časa, saj po njihovem koledarju kmalu ne pomeni čez en mesec, ampak skoraj takoj.
9. Ni jim pomembno, če je novo.
Najraje gledajo ene in iste filme. Dajo si povedati eno in isto pravljico. Če jim je všeč kakšna oblekica, jo hočejo nositi vsak dan. Najljubša igračka jim je tako ljuba, da je nikakor ne smemo oprati, da bi bila spet kot nova.
10. Ustavijo se, da bi povohali vrtnico.
No, v resnici povohajo vsako stvar. Še raje pa se ustavljajo za vsako stvar. Najraje takrat, ko se staršem mudi. In zakaj si ne bi vzeli časa? Imajo ga na pretek.
11. Povedo, kadar jih je strah.
Dokler jih ne naučimo drugače, otrokom ni nerodno priznati, da jih je strah. In se tudi pustijo potolažiti. Pogosto pomaga, če jim prižgemo nočno lučko. Kako bi bilo lepo, če bi tako enostavno razpršili tudi strahove odraslih...
12. Nimajo težav s sprejemanjem pohval.
Otroci nimajo težav s sprejemanjem komplimentov. Ko malčka pohvalimo, bo verjetno odgovoril s »hvala«, ali, še verjetneje »vem«.
13. Dremajo po kosilu.
Sicer se mnogi malčki počitka čez dan branijo, toda večinoma na koncu zaspijo spanje pravičnega in se zbudijo kot novi.
14. Zatopijo se v vse, kar počno.
Nič ni lepšega kot opazovati otroka, ki se je tako zelo zatopil v svojo igro, da ne vidi in ne sliši nič. Ta popolna zatopljenost v trenutno početje je otroško dar, ki bi osrečil marsikaterega odraslega.
15. Korakajo v ritmu svojega bobna.
Malčki radi korakajo v ritmu, ki si ga narekujejo sami. Morda sicer ni potebe, da jih odrasli do pičice posnemamo - da korakamo po hiši in razbijamo po bobnu ali, še raje, s kuhalnico po posodi ali čemerkoli, kar proizvaja peklenski hrup - gre za posnemanje njihovega neodvisnega duha.
