Tiskane izdaje
Štiriinšestdeset let po olimpijskih igrah v Londonu se Marko Račič spet odpravlja v London, kjer je leta 1948 zastopal barve Jugoslavije na poletnih igrah prve povojne olimpijade. V London bo pripotoval 4. avgusta, na dan, na katerega je pred tolikimi leti nastopil v teku na 400 metrov.
»Vi ste že kakšen trideseti, ki me je iskal v zadnjih dneh,« je hudomušno pripomnil 92-letni Marko Račič, atlet, trener, selektor, sodnik in organizator tekmovanj, ko naju je s fotografom po stopnicah pospremil v drugo nadstropje šišenske stolpnice, kjer živi - kadar je v Ljubljani. Najraje je v Radovljici, kjer ima tudi vrt in je lahko veliko na svežem zraku.
Tik pred najinim obiskom je imel še pogovor pred (včerajšnjim) odprtjem razstave Münchenski olimpijski utriniki 1972 iz fotografske zbirke Edija Šelhausa, za katero so ga v muzeju novejše zgodovine prosili, če jim pomaga prepoznati športnike na Šelhausovih fotografijah, danes zvečer pa ga čaka še otvoritev lastne razstave v slovenskem etnografskem muzeju z naslovom Mojih 23 olimpiad. V bistvu bi lahko rekli »njegovih 92 let«, saj je olimpijada mišljena kot štiriletno obdobje, ki se konča z olimpijskimi igrami.
Šprinter od mladih nog
Marko Račič, rojen 25. aprila 1920 v belokranjskih Adlešičih, je naš drugi najstarejši olimpijec, takoj za 93-letnim smučarskim tekačem Tonetom Pogačnikom.
S telovadbo se je začel ukvarjati že pri enajstih letih pri viški sekciji Sokola v Ljubljani, kamor se je preselila njegova družina.
»Blizu naše hiše v Rožni dolini je bil sokolski dom, oče pa je bil ustanovitelj Sokola v Adlešičih, tako da me je vpisal. Ko sem imel 17 let, so nas sokolovci štopali. Takrat sem tekel 12 sekund na sto metrov in to se je znašlo v ljubljanskem časopisu Jutro. Kmalu je k meni prišel nekdo iz športnega kluba Ilirija in me prepričal, da sem šel k njim. In točno na svoj rojstni dan, 25. aprila 1937, sem prvič uradno tekmoval,« je o svojih tekaških začetkih povedal Račič.
Že naslednje leto je prišel v širši izbor za državno reprezentanco za balkanske igre v Beogradu. Njegov šport je bil šprint.
»Prvo leto sem na sto metrov tekel 11,8 sekunde, drugo 11,2 sekunde, tretje 10.9, četrto pa 10,8 - tedaj sem bil najhitrejši Jugoslovan. Leta 1940 so me povabili v Carigrad na balkanske igre, kjer sem bil tretji v teku na 200 metrov, v štafeti pa smo bili prvi,« je dejal Račič, ki je bil 17-krat sorekorder v državnih štafetah in dvakrat kot solist.
Vojna in študij
Prvega aprila 1941 je dobil učiteljsko službo zunaj Ljubljane, nato pa je izbruhnila druga svetovna vojna in Marko Račič se je vrnil domov.
»Bili smo v okupirani Ljubljani. Za razliko od tistih, ki so bili pod Nemci, smo pod Italijani lahko imeli slovenske šole. Poskušali smo tudi malo trenirat in tekmovat, a ko so nas Italijani hoteli na prvem tekmovanju prisiliti, da bi dvignili roke v fašistični pozdrav, smo se uprli. Čez čas so nam sicer popustili, a mi smo se pridružili kulturno-prosvetnemu molku, ki ga je razpisala Osvobodilna fronta.« Začel je delati na železnici, kar ga je rešilo pred internacijo.
Takoj po koncu vojne leta 1945 je šel v Beograd študirat na visoko šolo za telesno vzgojo. Vmes je odslužil vojsko, nakar so ga nastavili za trenerja. Dobil je naziv »profesor telesne vzgoje in higiene« ter predaval na vojaških akademijah in šolah. »Končalo se je tako, da sem do svojega 32. leta še tekmoval, v Beogradu pa sem ostal celih dvajset let.«
Že dve leti pred londonskimi olimpijskimi igrami je šel na evropsko prvenstvo v Oslu, leta 1950 pa še na prvenstvo v Bruslju. Bil je stalni državni reprezentant in redno nastopal v tujini. »Nisem pa imel takšnih uspehov kot Miro Cerar,« skromno pripomne.
Jugoslovanska vojska se je v tistih časih zavedla, di bi lahko Jugoslavija utrdila svoj ugled v športu, se spominja Račič, zato v vojsko vpoklicali najboljše športnike iz vse države.
»Vsi so prišli v [vojaško športno društvo] Partizan. Tedaj smo imeli najboljše pogoje za trening. Ko sem šel služit vojsko, so me namestili v vojaški hotel, jedel sem v oficirski restavraciji, uniformo sem dobil po meri.«
Športniki iz Partizana so se takrat visoko uvrščali na mednarodnih tekmovanjih: na olimpijskih igrah v Londonu je bil velik del športnikov iz vojaških vrst. Po letu 1952 pa je šlo to očitno nekomu v nos in vojaški klub Partizan se je moral odpreti tudi za civiliste.
»Tisto so bili dobri časi,« pripomni Račič. »Ja, pa ne za dolgo,« vskoči njegova soproga Vanda, s katero sta skupaj že več kot pol stoletja in s katero imata dva otroka. »Potem je bila živa beda. Kar povej, kako ste delali zastonj,« doda gospa Vanda. »Malo pretirava,« se nasmehne Marko Račič.
Leta 1953 je šel na več kot trimesečno trenersko izpopolnjevanje na Švedsko, kjer je videl, kako živijo in delajo športnikov v neki skandinavski državi. V obdobju 1960-68 je bil kapetan (selektor) ženske atletske reprezentance Jugoslavije, ki je dosegala odlične rezultate.
Leta 1973 je za kratek čas šel v Kuvajt, kjer je vodil atletski seminar. A čeprav so mu ponudili trenersko mesto, se je vrnil domov, saj ni hotel zapustiti službe na Zvezi telesnokulturnih organizacije Slovenije (ZTKOS, sedanja slovenska športna zveza).
Polna športna kariera
Marko Raćič sebe opisuje kot najprej atleta, nato trenerja, selektorja, sodnika, nato pa še organizatorja tekmovanj. V Splitu je leta 1979 vodil atletski del mediteranskih iger, na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 je bil urednik knjige rezultatov, dve leti pozneje je bil vodja tekmovanja balkanskih atletskih iger v Ljubljani, na univerziadi v Zagrebu leta 1987 je sodeloval kot sekretar odbora za atletiko, na mladinskih balkanskih igrah v Ljubljani leta 1990 je bil spet vodja tekmovanja, leta 1997 pa je bil na mladinskem evropskem prvenstvu v atletiki v Ljubljani namestnik vodje tekmovanja. »V Splitu sem zaradi naporov končal v bolnišnici. A so me prepričali, naj se lotim česa lažjega in sem v Sarajevu že urejal knjige rezultatov.«
Upokojil se je pravzaprav dvakrat. Prvič še kot uslužbenec jugoslovanske vojske, kjer so ga upokojili, ko je bil star 50 let, saj je bilo preveč višjih oficirjev, on pa je imel položaj, enakovreden činu podpolkovnika. Do druge upokojitve, ko je bil star 62 let, je delal na sedanji fakulteti za šport in ZTKOS. Sodnik je še zdaj, na atletskih tekmovanjih pa je začel soditi že leta 1946.
Marko Račič je častni član Atletske zveze Slovenije, leta 1991 je prejel Bloudkovo nagrado, leta 1997 je kot prvi Slovenec dobil zlato značko Evropske atletske zveze, štiri let pozneje pa še priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja za svoje delo v amaterskem športu.
Trenutno skupaj s športnim pedagogom Rajkom Šugmanom pripravljata njegovo avtobiografijo, v kateri bo popisal zgodbe iz svojega življenja; izšla naj bi še letos.
»Najavljam jo že dlje. Ne delam z računalnikom, ampak pišem na roko in se je zavleklo kot hudič,« se nasmehne Marko Račič. »A to me ohranja pri močeh,« pravi olimpijec, ki svojo čilost pripisuje predvsem genom in načelu svojega profesorja fiziologije, ki je zagovarjal »zakon srednje obremenitve«.
»Če ne pretiravaš in ne zabušavaš, je vse v redu,« sklene Račič, ki se veseli londonskega snidenja z gimnastičarko Ružo Vojsk, ki je bila tako kot on na olimpijskih igrah leta 1948.
