99,3% osmošolcev ima računalnik, 89,6% internet

Ljubljana – Računalnike uporabljamo na delovnem mestu, prav nam pridejo za izobraževanje, razvedrilo, komunikacijo, celo za nakupe. Teoretično je opremljenost v Sloveniji zelo dobra, v praksi pa ga še vedno precej družin svojim otrokom ne more privoščiti.

Natančnih podatkov, koliko slovenskih otrok doma nima računalnika, ni mogoče dobiti, je pa v Letopisu za leto 2011, ki ga je izdal Statistični urad RS (Surs), zapisano: »Skoraj 99 odstotkov otrok, starih deset let ali več, redno uporablja računalnik, le malo manj internet.« Številke so na videz visoke, vendar vključujejo tudi tiste, ki računalnik uporabljajo v šolskih učilnicah, knjižnicah, pri sorodnikih ali prijateljih.

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport so pobrskali med svežimi podatki TIMSS (Trends in International Mathematics and Science Study), ki kažejo, da je med slovenskimi četrtošolci 4,8 odstotka takih, ki nimajo računalnika, med osmošolci pa 0,7 odstotka. Dostopa do interneta nima 10,4 odstotka osnovnošolcev.

Na Sursu so ugotovili: »V prvem četrtletju 2012 je imelo namizni, prenosni, ročni računalnik ali dlančnik 76 odstotkov slovenskih gospodinjstev, dostop do interneta pa 74 odstotkov. Gospodinjstva z vsaj eno osebo, staro 15 let ali manj, so praviloma bolje opremljena z internetom in računalniki kot tista brez otrok. Dostop do interneta je imelo 95 odstotkov gospodinjstev z otroki, odstotek več pa je bilo opremljenih z računalnikom.«

Iz teh podatkov izračunamo, da štiri odstotke gospodinjstev z otroki doma nima računalnika. Spet majhna številka, a če iz istega vira vzamemo podatek, da v teh družinah v povprečju živita dva šoloobvezna otroka, in ga križamo s statističnim dejstvom, da je lani pri nas živelo 17 odstotkov ljudi, mlajših od 15 let, ni več nepomembna. Če seštejemo, množimo in potem delimo, dobimo grobo oceno, da približno 3000 slovenskih otrok v domačem okolju nima računalnika.

Teorija in praksa

Ko preidemo z demografske vsebine na sociološko, ni težko uganiti, da so ti otroci pogosto stigmatizirani, zato to, da nimajo računalnika, prikrivajo. »Opazili smo, da si precej otrok socialni profil na medmrežju, ki je generacijsko sredstvo prestiža, naredi na šolskih računalnikih. Nerodno jim je priznati, da doma nimajo te naprave ali dostopa do spleta. Če danes mladostnik nima računalnika in interneta, ne obstaja,« nam je zaupala učiteljica ene od primestnih šol.

Po drugi strani iz podatkov Sursa lahko razberemo, da ima več kot tri četrt slovenskih gospodinjstev v domači rabi vsaj en računalnik, pogosto pa še prenosnega ali tabličnega, vemo, da so s tem delovnim sredstvom opremljeni tudi vsa podjetja in uradi. Ker ta oprema hitro zastari, se je precej zavrže. Velik del je konča kot surovina za nove računalnike. Veliki izdelovalci so recikliranje vključili v proces, manjšim se račun ne izide. Posamezni deli opreme končajo različno. Nekateri zamenjajo lastnike in ostanejo v uporabi, drugi končajo v reciklirnicah ali na specializiranih odpadih.

Ločevanje in recikliranje

Pri nas od oktobra 2006 velja uredba o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo. Med drugim določa: »Imetnik odpadne računalniške opreme ne sme oddati komunali kot kosovni odpadek. Oddati jo mora občini, ko ta organizira zbiranje. Lahko jo preda prodajalcu ali distributerju. Ta jo po zakonu mora vzeti, če jo imetnik hoče predati. Ni mu je treba vzeti le, če je močno poškodovana in nevarna zaradi vsebnosti nevarnih snovi ali če je na razdalji petih kilometrov prostor, kjer jo imetnik lahko odloži.«

Če boste, denimo, odsluženi računalnik prinesli v Zbirni center Barje, ga boste morali ločiti v dva zabojnika. Monitor spada v zabojnik za televizijske in računalniške zaslone, osrednja računalniška enota in tiskalnik pa v zabojnik za opremo, zabavno elektroniko in telekomunikacije. V Snagi so nam povedali: »Računalniške opreme ne evidentiramo ločeno, temveč znotraj dveh skupin odpadkov. Lani se je med malimi gospodinjskimi aparati nabralo 205 ton odpadkov, v skupini televizorji in monitorji pa 171 ton. Zbrali smo tudi 376 ton odpadne električne in elektronske opreme. Po naši oceni je delež računalnikov in monitorjev 20-odstoten, torej smo samo na naši deponiji Barje zbrali nekaj več kot 75 ton računalniške opreme.« Na okoljskem ministrstvu ugotavljajo: »V Sloveniji je vsako leto dane na trg približno 17 kilogramov nove elektronske opreme na prebivalca, odpadne pa je za okrog štiri kilograme na prebivalca.« Po hitrem izračunu je Slovenci vsako leto skupaj zavržemo približno 8000 ton.

Duh časa

Na eni strani imamo velike količine zavržene računalniške opreme, ki je pogosto še funkcionalna, na drugi pa precej otrok brez računalnika, ki zaradi zahtev časa skorajda že spada med osnovna sredstva. To neskladje so zaznali člani neprofitne in nevladne organizacije Duh časa. »Smo skupina zanesenjakov, ki težko gleda, kako gore še uporabnih računalniških delov končajo na odpadu. Zbiramo stare računalnike, jih prenovimo in podarimo ljudem v stiski. Lani smo podarili 40, letos že 20 računalnikov,« je povedal koordinator projekta Računalnik Matjaž Ugovšek.

Po vsej Sloveniji v projektu sodeluje 20 članov. »Iz zbranih računalniških komponent sestavljamo brezhibne komplete z računalnikom, monitorjem, miško in tipkovnico, jih programsko opremimo z operacijskim sistemom linux ter izročimo novim uporabnikom. Privabili bi radi tudi ponudnike internetnih storitev, da bi najbolj ogroženim, vsaj za določen čas, podarili brezplačen dostop do spleta.«