Tiskane izdaje
V obleganju Calvija na Korziki leta 1794 je izgubil oko, v bitki za Santa Cruz na Tenerifu leta 1797 je izgubil roko, nedavno odkrito pismo pa potrjuje, v kolikšni meri je slovitega britanskega admirala Horatia Nelsona (v upodobitvi angleškega slikarja Lemuela Francisa Abbotta) dejansko mučila - morska bolezen.
V pismu camdenskemu grofu, tedanjemu vojnemu ministru, čigar nečak je zaradi slabosti opustil kariero pomorskega častnika, je leta 1804 odkrito spregovoril o lastni morski bolezni, ki pa ga ni ustavila, da ne bi postal eden najslavnejših pomorščakov vseh časov.
Nelson je priznal, da ga morska bolezen muči že od dvanajstega leta, odkar je vstopil v mornarico.
»Slabo mi je vsakič, ko močno zapiha, in le globoka ljubezen do mojega poklica me obdrži na morju,« je zapisal na svoji sloviti poveljniški ladji Victory.
To ni bilo prvič, da je Nelson spregovoril o svojih težavah. »Morska bolezen me je preklemansko spravilo ob dobro voljo,« je zapisal leta 1776, dokumenti iz leta 1793 pa pričajo, da sta Nelson in njegov pastorek med plovbo z Agamemnonom v neurju oba trpela za morsko boleznijo.
V letu 1804 je Horatio Nelson poveljeval britanski sredozemski floti, tedaj najmočnejši pomorski enoti na svetu. Sloviti pomorščak v svoji dolgi mornariški karieri ni nikoli premagal morske bolezni: znal pa jo je izkoristiti v svoj prid.
»Svojo slabost je uporabil za dokazovanje domoljubja, čuta dolžnosti in žrtvovanja,« pravi James Davey, kustos britanskega Narodnega pomorskega muzeja. »To veliko pove o njegovem značaju: domoljub, ki trpi za svojo domovino, a se s tem ne hvali.«
Oktobra 1805, skoraj leto dni po zadnjem pismu camdenskemu grofu je Nelson izgubil življenje v sloviti bitki za Trafalgar, ko ga je tako rekoč tik pred zmago zadela krogla francoskega ostrostrelca.
Usoda Camdenovega nečaka je bolj nejasna, Nelsonovo pismo pa je donedavnega ležalo v družinskih arhivih. Zdaj je razstavljeno v muzeju v Kentu v sklopu razstave uglednih britanskih rodbin
