Alpski botanični vrt Juliana: osrečujoče počivališče bogov

Alpski in arktični botanični vrtovi so vsepovsod po Evropi, od ruske tundre do Etne. Samo v Alpah jih je več kot 25, od tega eden v Sloveniji. To je Juliana, prvi in edini alpski botanični vrt v naravnem okolju na slovenskem ozemlju, čeprav so se že pred drugo svetovno vojno slovenska planinska društva trudila urejati botanične vrtove, na primer ob Češki koči, na Begunjščici, na Velem polju...

Idealen kraj za alpinet je na Vršiču, kjer ga je ob svoji koči urejalo planinsko društvo PTT Ljubljana, a kaj, ko so ga sproti uničevali ovce in obiskovalci. Staro zamisel o alpinetu na Velem polju so ob 200-letnici prvega pristopa na Triglav poimenovali po naravoslovcu in ljubitelju triglavskega kraljestva Balthasarju Hacquetu. Najbližji Sloveniji je više ležeči vrt na Dobraču nad Beljakom, tri- ali štirikrat večji od Juliane.

Po nečem pa se Juliana razlikuje od drugih evropskih alpskih botaničnih vrtov: po pestri mešanici alpskih in kraških rastlin. Narava se ravna po svojih zakonih, in kdor si predstavlja, da bo v naravnem okolju videl cvetoči nasad, ki ga lahko vidi v umetnem, ima napačno predstavo o naravi. Vsaka cvetlica ima svoj čas cvetenja. »Tujim obiskovalcem je to nekako bolj jasno in bolj cenijo naravnost vrta kakor slovenski,« obžaluje direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije, dr. Breda Činč Juhant.

Zgodi se, da zakoni narave presenetijo strokovnjake same: takrat, denimo, ko se rastlina, ki so ji zagotovili najboljše pogoje za rast, preseli tja, kamor sama hoče. Blagajev volčin se je s sredine vrta sam preselil na pobočje pod Belvederom, hladnikija z gredic ob potke, Hladnikova bunika pa kar čez ograjo Juliane. Takšne svojeglavke zmeraj pustijo na kraju, ki so si ga izbrale.

Nekaj cvetlic nas razveseli vsakič, ko je Juliana odprta (od 1. maja do 30. septembra, od 8.30 do 18.30), a najlepši je vrt maja in na začetku junija, ko cvetijo jegliči in svišči, malo pozneje pa volčini, kamnokreči, klinčki in sleči. Desetega maja, ko so v tem počivališču bogov priredili tiskovno konferenco, je bila v najlepšem, prav nabuhlem razcvetu naša najlepša kukavica (orhideja), zavarovani lepi čeveljc (Cypripediuj calceolus), z napihnjeno zlato rumeno ustno in rdeče rjavimi cvetnimi listi, pa rumeni sleč, sicer doma ob Črnem morju, endemični belocvetni julijski mak (Papaver ernesti-mayeri), imenovan po Ernestu Mayerju, »mojem profesorju«, razloži predana proučevalka alpskih rastlin in zgodovinarka botanike dr. Nada Praprotnik, vodja botaničnega vrta v Trenti in vodja kustodiata za botaniko pri Priorodoslovnem muzeju Slovenije.

V Juliani ni vsega, kar raste v slovenskih Alpah. V evropskih Alpah uspeva 4500 rastlin, v slovenskih kakšnih 2000 rastlin, v Juliano pa se je posrečilo presaditi kakih 450 alpskih rastlin, preostale so kraške, tujke itd. Letos pripravljajo statistični seznam rastlin, ki so v Juliani rasle nekoč in ki rastejo danes, pravi dr. Nada Praprotnik. Zaradi nizke nadmorske višine (800 metrov) in močnega vpliva sredozemskega podnebja, ki prihaja po dolini Soče, številne visokogorske rastline v Juliani ne uspevajo ali le slabo. Že od leta 2006 ni bilo prave zime. Nekoč je sneg ležal od novembra do aprila in varoval rastje pod seboj. Letos je skopnel že po novem letu. Marsikaj je pomrznilo...

Julianinih osemdeset let

Alpski botanični vrt je leta 1926 na zemlji, ki jo je odkupil od Tožbarjevih, ustanovil tržaški posestnik in trgovec Albert Bois de Chesne (1871–1953) kot uresničenje vrta svojih sanj, v katerem bi si vegetacijski pasovi sledili tako kot v naravi. Imenoval ga je po svoji ženi Julii. Z nasveti mu je pomagal planinski prijatelj dr. Julius Kugy, ki ga je v Trento privabila skrivnostna Scabiosa trenta, trentarski grintavec, ki ga je zaman iskal, naposled pa je avstrijski botanik Anton Kerner ugotovil, da je skrivnostna roža čisto navadna bleda obloglavka ali beli čopek...

Juliana leži na slikovitem pobočju Kukle, nedaleč od cerkvice sv. Marije, na nadmorski višini približno 800 metrov, 30 metrov niže teče mlada Soča, loči ju cesta, na kateri table za Juliano ni mogoče spregledati. Vrt meri 2572 kvadratnih metrov. Nekaj dreves je tam že raslo: smreke, macesni, gabri, mali jeseni in bukve. Ker v vrtu ni izvira, so naredili zajetje pod slapom, ki pada čez steno Kukle in mu pravijo Skok za bajto, in napeljali vodo po ceveh po vrtu. Zaradi ovc ga je bilo treba še ograditi.

Lastnik je za vrtnarja izbral enega od Tožbarjevih: Antona, najstarejšega vnuka Medvedje smrti, gorskega vodnika, ki mu je medved odgriznil čeljust. V Padovi izšolani Anton je z Ančko Kavs ostal zvest Juliani še veliko let po drugi svetovni vojni, ko je bila Primorska priključena Jugoslaviji in lastnik iz Trsta ni več prihajal. Skrb zanj so najprej prevzeli slovenski botaniki pod strokovnim vodstvom dr. Angele Piskernik, Prirodoslovni muzej Slovenije ga je začel redno vzdrževati leta 1949, dokončno pa ga je prevzel leta 1962. Zdaj ga strokovno vodi dr. Nada Praprotnik, redno pa delata v njem dva domačina, oba iz rodu Tožbar, po domače Špik, ki ima veliko zaslug, da je vrt zrasel in živi že osem desetletij. To sta Marija Završnik, ki pravi, da odhaja v pokoj, in njen sin Klemen Završnik.

Od leta 1951 je Juliana zavarovana kot spomenik oblikovane narave z velikim pomenom zaradi zbrane dolinske, gorske, subalpske in alpske flore, flore melišč in prodišč. Leta 1959 je vrt preuredil prof. Ciril Jeglič in nov načrt Juliane objavil v knjigi Alpski vrt Juliana v Trenti (1963). Leta 1960 se mu je pridružil tedanji muzejski kustos za botaniko Tone Wraber.

Ideja Slovenca

Juliana je torej iz leta 1926, a sama ideja o takšnem vrtu je veliko starejša, saj je bogato in pestro rastlinstvo naših gora pritegovalo zanimanje naravoslovcev že zelo zgodaj. Eden prvih raziskovalcev je bil baron Karel Zois (1756–1799), brat slavnejšega Žige. Bil je botanik z dušo in srcem, v Medvedjem dolu si je na 1600 metrih postavil kočo in preučeval floro, po njem imenovana mala rumena vijolica (Viola Zoysii, uvrščena med redke rastline na Rdečem seznamu) je rasla kar pred njegovo kočo. Alpinet, ki ga je uredil na posestvu Brdo pri Kranju, velja za prvi botanični vrt v Sloveniji. V naši najstarejši tovrstni znanstveni ustanovi Ljubljanskem botaničnem vrtu pa je ustanovitelj, botanik Franc de Paula Hladnik (1773–1844) leta 1810 posadil tudi visokogorske rastline.

Iz naših logov očitno izvira tudi ideja o narodnih parkih sploh. Ideja o Triglavskem narodnem parku je namreč še starejša od ustanovitve prvega takšnega parka v Evropi. Da je tako, sta dokazala avtorja knjige o Albinu Belarju (Albin Belar, pozabljeni slovenski naravoslovec, 2010): Jože Mihelič, vodja izobraževanja v Triglavskem narodnem parku in urednik časnika Svet od Triglavom, ter prezgodaj umrli slovenski seizmolog dr. Renato Vidrih. V dunajskih in domačih arhivih sta deset let raziskovala gradivo o Belarju, pionirju naravovarstva in predlagatelju prvega kataloga naravnih spomenikov v Sloveniji – z območjem Triglavskega parka in jezer (kamor spada Juliana) na čelu.

Med Belarjevo zunajslužbeno »zapuščino« je bil zapis iz leta 1903 (torej časa, ko v Evropi ni bilo še nobenega narodnega parka), da je deželni vladi predlagal ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Prvi park so ustanovili Švedi šest let zatem: 24. maja 1909, zato je ta dan posvečen narodnim parkom. »Belarja so imeli za nemškutarja in ga po prvi svetovni vojni odrinili na rob. Bil je namreč eden tistih, ki so verjeli, da ima Slovenija prihodnost le v okviru avstro-ogrske monarhije,« je Jože Mihelič razložil, zakaj se tako malo ve o Belarju, seizmologu, ki je leta 1897 v Vegovi ulici v Ljubljani ustanovil prvo potresno postajo na ozemlju Slovenije in tedanje habsburške monarhije sploh.

Pouk naravoslovja v živo

Po tem pionirju naravovarstva se zdaj imenujejo Belarjevi dnevi, ki jih prirejajo že dvanajst let zapored okrog 24. maja, ki je evropski dan parkov. Žal obisk najmlajšega rodu, ki jim je nepridobitna Juliana še posebej namenjena, upada, malo zaradi šolskega sistema, ki ima naravoslovne ekskurzije za zunajšolsko dejavnost in jih ne financira tako kot nekoč, malo zaradi pestrejše »kulturno-izobraževalne« ponudbe v novejšem času, malo zato, ker je vrt odprt večinoma v času šolskih počitnic, predvsem pa zaradi dejstva, da je vse prepuščeno požrtvovalnosti učiteljev biologije, ki se zaradi znanih težav branijo odgovornosti.

Zato je tem bolj hvalevreden projekt Belarjevih dnevov. Učenci petega razreda 14 osnovnih šol ob robu Triglavskega narodnega parka in ene znotraj njega (podružnične OŠ Soča v istoimenski vasi) si 24. maja brezplačno in pod strokovnim vodstvom ogledajo park. Sprva je bilo 800 otrok, zdaj manj. Zadnja štiri leta so Belarjevi dnevi mednarodni, pritegnili so otroke iz Rezije in avstrijske Koroške. »Z Belarjevimi dnevi smo želeli otroke, ki živijo v teh krajih, domačine torej, še posebno dobro izobraziti o Triglavskem narodnem parku: kdo drug ga bo pa varoval in skrbel zanj, če ne oni!« pravi Mihelič.

»Zanimivo: lani je imel Prirodoslovni muzej Slovenije večji obisk kot prejšnja leta, a manj šolarjev. Več je bilo posameznikov in več obiska v dnevih, prostih vstopnine. Te za Juliano ne bo niti 18. maja, na dan muzejev – zato vabljeni v ta sistematično zbrani del narave!« se nasmehne direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije, dr. Breda Činč Juhant.