Zorana Baković, Peking
Če je bila v judovsko-krščanski civilizaciji na začetku beseda, je bil na začetku obstoja japonskega naroda sumo. Šintoistična legenda namreč pravi, da je bog Take Mikazuči premagal svojega tekmeca Takeja Minakata v sumu in tako je nastala vladarska družina japonskih »nebeških cesarjev«.
Tako je nastal tudi šport s preprostimi pravili, ki določajo predvsem to, da boj izgubi tisti, ki se s katerim koli delom telesa dotakne površine zunaj ringa ali se dotakne ringa s čimer koli razen z golimi podplati. Preprosta pravila dokazujejo tudi to, da je sumo svet šport; je hkrati obred in borilni šport.
Več tisoč let je bil to pravzaprav svet, dostopen samo Japoncem. Le oni so vedeli, kaj se dogaja, ko borci poškropijo zemljo v ringu z vodo in posujejo po njem pest soli, da bi ga očistili. In samo od Japoncev so pričakovali, da bodo nadaljevali tradicijo svetega športa, ki simbolizira nastanek naroda in z obredom zagotavlja prihodnjo blaginjo.
Svetlolasi zmagovalec
Ko sem si prejšnji mesec prvič v živo ogledala novoletni turnir v tokijski areni Rjogoku Kokugikan ali preprosto Dvorani suma, sem v najvišjem razredu sumoborcev opazila veliko tujcev. V ring so vstopili Bolgar, Gruzinec, Mongol in Brazilec, in ko je na koncu zmagal Estonec, ki mu v svetu suma pravijo Baruto, so mu v dvorani vzklikali, kakor da je svetlolasi velikan eden izmed njih. In pravzaprav je tudi bil.
»S sumom se ukvarja čedalje več tujcev,« pravi Doreen Simmons, 80-letna Britanka, ki že 38 let spremlja sumo in velja za eno najbolj cenjenih komentatork v tem športu na japonski državni televiziji NHK. »Večina jih je iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Sèm prihajajo po slavo, bogastvo in ugled.«
To pojasnjuje s težkimi gospodarskimi razmerami v državah z visoko stopnjo brezposelnosti. Čeprav japonski ljubitelji suma dolgo niso hoteli odpreti vrat za večje število gaidžinov, kakor v pogovorni japonščini pravijo tujcem, je na treninge suma čedalje težje privabiti japonske dečke, ki le stežka sprejmejo stroga pravila življenja, vadbe in medosebnih odnosov.
Vsako jutro morajo vstajati ob pol šestih in naporno vaditi vse do kosila, ko jedo v skladu s hierarhičnim vrstnim redom: tisti z nižjim položajem morajo streči borcem, ki so više na lestvici. Popoldne več ur urejajo svoje lase in si privoščijo krajši počitek, nato pa – spet odvisno od kategorije sumoborca – nekateri čistijo stranišča in kopalnice, drugi pa pripravljajo večerjo. Samo tisti na najvišjih položajih smejo vaditi v dvorani in jih ne nadlegujejo s fizičnimi opravili in z vajeniškimi nalogami.
»Zato je za vse sumoborce najsrečnejši trenutek v njihovi karieri, ko preidejo v razred džurjo,« pravi Doreen Simmons. »Razlika v položajih je kot med nebom in zemljo, saj ti naenkrat začnejo streči, namesto da bi ti stregel drugim; ješ prvi, namesto da bi čakal, da drugi pojedo do konca; imaš pravico dajati avtograme in imeti oboževalce ...«
In nastal je baruto
Baruto se je pred 27 leti rodil kot Kaito Hoovelson in kot otrok delal na družinski kmetiji s kravami. Njegovo življenje se je popolnoma spremenilo pri šestnajstih letih, ko mu je umrl oče. Bil je močan, a slabo izobražen mladenič, zato je lahko opravljal samo službo redarja v nočnih klubih.
Nekdanji mladinski prvak v judu je to počel, dokler ga ni opazil predstavnik krajevne zveze sumoborcev v prefekturi Kagošima. Potem ko se je pridružil eni od manj pomembnih naselbin sumoborcev, so ga poimenovali Baruto, kakor Japonci pravijo Baltiku, nato pa je hitro napredoval in pridobil naziv ozeki. To je druga kategorija na hierarhični lestvici, takoj za jokozuno, ki je prav tako tujec – Mongol, v svetu suma znan kot Hakuho.
V Dvorani suma Barutu glasno vzklikajo vsakič, ko stopi v ring. Celo gejše, spremljevalke bogatih in vplivnih ljubiteljev tega športa, obrnejo glavo in si ogledajo zmagovalca, visokega 198 centimetrov in težkega 188 kilogramov, japonski mediji pa mu pravijo Leonardo Di Caprio med sumoborci. Najbrž ni treba poudarjati, da ga imajo za zelo privlačnega moškega.
Japonska velja za državo, ki strogo omejuje priseljevanje tujcev, zato bi etnično vse bolj pisana arena sumoborcev lahko postala vzor za japonsko družbo, ki bi tako laže sprejemala globalizacijske spremembe. »Sumo je dolgočasen, če zmaguje samo en človek,« pravi Doreen Simmons, medtem ko pije sake v restavraciji, v kateri strežejo hrano, kakršno jedo sumoborci.
Poleg sašimija in tempure so na voljo tudi jedi z desetimi različnimi sestavinami, od piščančjega mesa in svinjine do mesnatih gob in jedi iz soje. In medtem ko Angležinja s paličicami nosi v usta kos ribe iz zgoščene prikuhe za sumoborce, mi zatrjuje, da med komentatorji ni nikakršne diskriminacije do tujcev in žensk. »Vse dokler se ne dotikajo svete zemlje sredi ringa,« pojasnjuje.
Od sveže krvi v sumu pričakujejo ne le, da bo ohranila kakovost tega športa, ki je ogrožena zaradi pomanjkanja domačih nabornikov, temveč tudi, da bo pomagala obdržati gledalce, ki jih je zadnja leta čedalje manj zaradi škandalov v svetu suma. »Povsod, kjer je veliko denarja, so tudi jakuze,« opozarja Doreen Simmons na pripadnike japonske mafije. »Seveda so se vtihotapili tudi v ta šport.«
Škandali so se začeli, ko so sumoborcem dovolili, da so začeli staviti na bejzbol in golf, obtoževali pa so jih tudi, da so se dogovarjali o rezultatih bojev in sodelovanju jakuzov pri pokroviteljskih dejavnostih. »Upoštevati je treba tudi, da so se škandali pojavili, ko se je japonska policija počutila dovolj močno, da začne obračunavati z jakuzami,« dodaja Doreen Simmons, vidno zadovoljnejša, ko se spet začneva pogovarjati samo o sumu.
»Poglejte te tri stekleničke s sveto zemljo iz ringa,« mi ponosno pokaže svojo malo »tatvino«. »Prva simbolizira (čisto) 'srce', druga (pridobljeno) 'spretnost', tretja pa (močno) 'telo'. Vse te tri lastnosti mora imeti sumoborec, če hoče postati dober. Nikjer ne piše, da mora biti Japonec.«