Tiskane izdaje
Iz mesta nazaj na vas. Trend rurbanizacije se je – kakor trdijo strokovnjaki, med njimi geograf prof. dr. Marjan Ravbar – v Evropi začel pred desetletji in mnogo pred krizo, zdaj svetovni mediji nekoliko idealizirano poročajo, kako zanimivo se širi v Španiji: ne nujno v obmestja, ampak kar v odmaknjene vasi.
Za številne prebivalce Pirenjskega polotoka postaja spet zmeraj bolj privlačno življenje na deželi, kajti lahko je boljša pot do preživetja ali dostojnega življenja. Po besedah profesorja socialne antropologije Carlesa Feixe z univerze Lleida (za International Herald Tribune) je fenomen statistično težko zaobjeti, očitno pa je, da so zadnje čase mesta z več kot 100.000 prebivalci nehala rasti in se hkrati ne krčijo vasi z manj kot tisoč prebivalci. Vse več je menda takšnih meščanov, ki se odpravljajo v konce, od koder izvirajo njihovi predniki; z njimi se v zapuščene domove vrača življenje, tudi počitniške hiše se pogosto spreminjajo v prve domove.
Stik z naravo
Urejajo jih v nekakšne skupnosti za ljudi s podobno življenjsko filozofijo, v kateri si roko spet podajata narava in kultura: primer, ki so ga pred kratkim predstavili pri International Herald Tribune, je umetniška skupnost iz Villanueve de la Vere, vasice na zahodu države, kjer so se zgledno povezali različni ustvarjalci, od grafičnih oblikovalcev do glasbenikov in kiparjev. Med njimi je vedno več zanimanja za organsko kmetovanje in obnovljive vire energije, znova se vzpostavlja blagovna menjava. V Villanuevi nekateri pacienti zdravniku Carlosu Moralesu v njegovi zasebni ambulanti namesto z denarjem plačajo z domačimi pridelki, zelenjavo.
V krizi zmeraj bolj priročna in v Španiji že dobro znana rešitev so tudi tako imenovane časovne banke, v katerih ni enota denar, ampak ura. Kažejo, da je stiska lahko tudi ustvarjalno spodbudna in so po svoje dokaz, kako je uradni sistem pripravljen mižati na eno oko, da le ne bi bilo še več socialnih protestov. S selitvijo ali vrnitvijo nekaterih na (odmaknjeno) podeželje to ponekod že dobiva novo in svežo energijo, paleta prebivalstva postaja bolj pisana, posledično je menda več poguma za samozaposlitev.
O pospeševanju rurbanizacije podobno že leta, večinoma ne v prid idealiziranega podeželskega življenja in kot zmaga narave nad betonom, pišejo tudi v Franciji, kjer se v splošni krizi kapitalizma in kulturni revoluciji, ki smo ji priča, menda prav tako povečuje delež »mestnih podeželanov«. Statistično so zdaj menda prešteli več kot 23,3 milijona prebivalcev na podeželju, še v šestdesetih letih preteklega stoletja ga je bilo za 20 milijonov. (Ekološki) vpliv mesta na okolje je v rurbanih conah očiten, kakor se spreminja tudi življenjski slog: zaznamujejo ga individualnost, socialna nepovezanost, samozadostno osredotočanje na lastno družino, izguba ali preobrazba identitete, prevladujoča nekmetijska raba površin ... V prihodnje sta domnevno mogoči najmanj dve skrajni poti: morda se bodo rurbane zone še širile in bodo naprej požirale podeželje, morda pa bodo nazadovale in se bo ustavilo uničevanje pristne pokrajine. Rasle bodo skupnosti, v katerih si bosta kultura in narava harmonično podali roko in kjer bo v ospredju varovanje okolja.
Pogled slovenskega strokovnjaka
Slovenski strokovnjak Marjan Ravbar ni povsem prepričan, »da kriza v resnici pospešuje proces r(e)urbanizacije. Širše po svetu – v Južni Ameriki, podsaharski Afriki, tudi Jugovzhodni Aziji, na primer – zaznavajo namreč 'naval' v (vele)mesta in pojav 'sluma', kakor pravijo v anglosaškem svetu, medtem ko je v Evropi in drugih koncih razvitega sveta beg na podeželje odsev spremenjenih navad in načina življenja že v obdobju gospodarske prosperitete.«
Znani so prav primeri iz Španije ali z juga Francije, kjer so nekatere konce predvsem zaradi toplega podnebja, cenejšega in lagodnega življenja »okupirali« nemški upokojenci. Prav tako se ve, da so odročni kraji portugalskega Alenteja zanimivi za Britance in so ti pred leti odkrili tudi naše Prekmurje. Na vprašanje, v kakšen razmerju bosta mesto in podeželje v prihodnje, v resnici še ne moremo dobiti dobrega odgovora, kakor je po Marjanu Ravbarju prenagljeno z gotovostjo govoriti, kako njun odnos zaznamuje kriza.
