Tiskane izdaje
Razkošni počitniški objekti z verandami in s pogledi na slikovito jezero z otočkom so se razmahnili v drugi polovici 19. stoletja po zaslugi novopečenih bogatašev, od industrialcev in trgovcev do politikov in visokih uradnikov iz vse Evrope. Svoje bogastvo so namreč kot prej plemstvo z dvorci razkazovali s podeželskimi vilami (te so tudi pozneje, v 20. stoletju, večkrat postale predmet poželenja novih riche nouveau). Kot model gradnje, pogosto kar iz katalogov, so se pojavljale po vsej Avstro-Ogrski in tudi v Skandinaviji. Tudi med blejskimi, ki jih je našteti več kot sto, je prepoznati primerke v različnih historičnih slogih s tradicionalno zasnovo prostorov; s sredinskim hodnikom, ob katerega so bile levo in desno nanizane sobe, s stopnicami v izzidkih ter značilnimi lesenimi zunanjimi verandami ali balkoni, namenjenimi posedanju na zraku. Stik z naravo je bil tudi eden od poglavitnih razlogov za počitnikovanje na podeželju.
Okrašene s historičnimi poslikavami
Še danes jih obdajajo parki, ki so se že ob zgraditvi povečini stapljali s svojim naravnim zelenim zaledjem, s posamičnimi vrtnimi utami in paviljoni, ledenicami in čolnarnami. Vile so imele podobno notranjo opremo ter bile okrašene s historičnimi stenskimi in stropnimi poslikavami. »Na Bledu ni bilo modernejših stavb po angleških vzorih, ki bi imele, denimo, naprednejšo organizacijo prostorov z osrednjim prostorom, tako imenovanim hallom. Še najbliže tej zasnovi je bila vila Iljin pod Stražo,« je ob nedavnem vodenem ogledu blejske Arhitekture v živo v okviru Muzeja za arhitekturo in oblikovanje razkrila umetnostna zgodovinarka dr. Nika Leben, konservatorska svetnica s kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).
Proti koncu 19. stoletja in na začetku 20. so vile postajale bolj razgibane in členjene, tudi s stolpiči, nove so gradili tudi v takrat modnem secesijskem slogu (najlepši primer je vila Ana ob Ribenski cesti), toda še vedno s klasičnim tlorisom. Po besedah Nike Leben je o zmernem modernizmu mogoče govoriti šele po prvi svetovni vojni, ko sta se v Kraljevini Jugoslaviji spremenili tudi socialna struktura in narodnost lastnikov. Med obema vojnama oziroma po letu 1930 so naročniki pogosteje angažirali tudi slovenske arhitekte, med njimi Josipa Costaperario (vila Sončnica v Zaki in danes prezidana vila Pollak), Danila Fürsta st. (poleg svoje vile oblikoval tudi kulturno-prosvetni dom ob župnijski cerkvi in svetilke ob osrednji promenadi), Stanka Rohrmana ter Ivana Vurnika, (ki je izdelal prvi urbanistični načrt Bleda). S prizidkom k nekdanji Hronekovi vili Epos je svoj podpis pustil tudi Jože Plečnik. Na mestu Windischgrätzevega dvorca (arhitekta Neumanna) je na južni obali jezera izdelal tudi načrte za novo kraljevo rezidenco Karađorđevićev, a sta gradnjo preprečila atentat na kralja in druga svetovna vojna. Prav zaradi Karađorđevićev je Bled v tem času postal priljubljen med srbskimi imenitneži in uradniki, ki so si kupovali vile in počitniške hišice, grajene tudi na ključ. Med drugo svetovno vojno so številne pokupili Korošci in Italijani iz Trbiža, takoj po vojni pa so bile prazne, zato so bile pogosto predmet plenjenja. Doživljale so različne usode in dobile različno namembnost, mnoge so zasedli novi oblastniki pa tudi jugoslovanska ljudska armada (Vila Prešern). Na mestu Windischgrätzevega dvorca je za jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita po načrtih Vinka Glanza zrasla modernistična rezidenca, današnji hotel Vila Bled, ki je ponovno odprl svoja vrata gostom, čeprav ga, kot je razkrila sogovornica, čaka prenova energijske učinkovitosti.
Riklijeva vila
Danes najslavnejša blejska vila je predvsem zaradi neslavnega propadanja tista Arnolda Riklija, ki je sredi 19. stoletja odkril Bled in tu s terapijami vode, zraka in sonca osnoval svoje zdravilišče v manjši paviljonski stavbi s simetrično zasnovo in enokapno streho. »V njej so bile velika historično poslikana sprejemnica, kuhinja in restavracija za goste, ki pa so bivali v lesenih hišicah, zgrajenih pod njo. Ob vodi je stala še čolnarna. Obodno zidovje je bilo pred leti toliko sanirano, da se ne podira, vse poslikave tako v notranjosti kot na fasadah pa smo dokumentirali za morebitno rekonstrukcijo,« jo je na kratko predstavila vodnica.
Najstarejša blejska vila je Zora, v kateri od leta 1990 ponovno domuje občina Bled. Na eni najimenitnejših lokacij jo je leta 1853 kot enonadstropno pravokotno stavbo z značilnim sredinskim izzidkom, pred katerim je (bila) terasa, postavil tržaški trgovec s premogom Karl Rittmayer. Leta 1888 jo je kupil hrvaški imenitnež August Pongratz (njegov oče je obogatel kot oskrbnik posesti ene najvplivnejših štajerskih plemiških rodbin Attemsov), ki je na prelomu stoletja slovitemu dunajskemu krajinskemu arhitektu švedskega rodu Karlu Gustavu Svenssonu naročil tudi ureditev parka. »Vila Zora je edina blejska vila, zgrajena v neogotskem slogu, ki je bil priljubljen zlasti v Angliji. Pred prvo svetovno vojno so ji prizidali stolpič, po drugi vojni pa so jo povišali še za eno nadstropje, ji preoblikovali streho in na fasadah odstranili vse lesene elemente. Figuralni friz na fasadi je naslikal slikar Franc Jemec v sredini 50. letih. Nekoliko izvirnega duha je ohranila le poročna soba, ki so jo prenovili pred štirimi leti,« je spomnila dr. Nika Leben.
Podobno preprosto podobo, ki je še komaj prepoznavna, je v drugi polovici 19. stoletja imela tudi vila Prešeren, takrat znana še kot vila Mosche odvetnika Alfonza Moscheja, ki je bil zaslužen za gradnjo blejskega zdraviliškega doma. Doma ni več, v parku nanj spominja le rekonstruirani paviljon. Kot je razkrila umetnostna zgodovinarka, vila Prešeren stoji na pilotih in se je na eni strani zelo posedla, zato je ZVKDS lastniku Sportini Group že izdal soglasje za nadomestno gradnjo.
Vili židovskega graščaka
Zahodno od Riklijeve vile je Adolf Muhr, judovski trgovec z Dunaja, ki je leta 1882 kupil blejski grad in grajsko posest, zase in za svojega oskrbnika zgradil vili Rog (zdaj v lasti Igorja Laha) in Zlatorog, ki bo po pravkar končani prenovi protokolarni objekt. Po besedah sogovornice gre obe pripisati arhitektu Franzu R. von Neumannu ml., ki je podobne gradil tudi na Semmeringu v Avstriji.
Vilo Zlatorog je takoj po drugi svetovni vojni prevzelo predsedstvo vlade SRS, in kot je zapisal znani blejski kronist Božo Benedik, se je predsednik Tito v njej večkrat srečal s tujimi diplomati. Posebno pomemben je bil sprejem ameriškega poslanika ob sestrelitvi letala nad Gorenjsko 9. avgusta 1946. »S prenovo smo ohranili vse stavbne elemente, lesene dele, ki so bili prej črne barve, smo očistili in površinsko zaščitili, tako da ima vila zdaj tudi bolj izvirno podobo. Nekaj pohištva, ki se je ohranilo, smo restavrirali, zaradi zahtev protokola pa smo morali žrtvovati lepo leseno stopnišče, ki je povezovalo spodnjo in zgornjo sobo,« je razkrila vodnica.
Na drugi strani jezera, vzdolž ceste proti Bohinju, zaradi katere so po drugi svetovni vojni morali podreti kar nekaj vil, jih je še vedno mogoče našteti nekaj: vilo Viktorijo, v kateri je danes hostel, med drugo svetovno vojno pa je bil sedež gestapa, vilo Sokol, ki jo bodo morali v kratkem porušiti zaradi statične neustreznosti (obe najprej v lasti družine Pongratz), vilo Trdino, znano tudi kot Lastovko, in vilo Bella ali Beli dvor (zdaj v lasti Janeza Škrabca). Ta neorenesančna vila je na eni najlepših lokacij s pogledom na jezero in blejski grad pod Stražo zrasla že pred prelomom stoletja. Njeni prvi lastniki so bili plemiči Lazariniji, bila je tudi v lasti tržaškega trgovca Arthurja Rettija, v zadnjem obdobju je v njem domovala uprava blejskih hotelov. »Vila je bila statično neustrezna, veliko tramov je bilo nagnitih, drugače pa je imela bogato historično poslikan strop, od katerega se je ohranil le fragment. Od prvotnih elementov so ohranjeni stopnišče ter vhodna veža z vzorčastimi betonskimi ploščicami in leseno lambarijo oziroma kotnimi omaricami ter vrata v historičnem slogu, preostalo opremo in barvno podobo notranjosti pa je oblikoval in zasnoval arhitekt Boris Podrecca,« je pojasnila Nika Leben. Pokazala je še ledenico za vilo in omenila, da je desno še pred leti stalo gospodarsko poslopje, ki ga je oblikoval Franz Faleschini, ljubljanski stavbenik furlanskega rodu.
Ambient okoli Blejskega jezera je skupaj z vilami pod zaščito ZVKDS, zato je treba za vse posege pridobiti soglasja. Da bi jezerska obala spet postala pristnejša, pa asfaltne poti znova spreminjajo v peščene, kar bo še en dokaz več, da se je na Bledu mogoče naužiti tudi duha nekega drugega časa.
