Tiskane izdaje
Soba 204 ima enak interier, kot ga je imela, ko je v njej spala Agatha Christie. Tam je še živ spomin na to, kako je Legatov Tonček osmolil Bohinjce, in tam zadnje leto in pol gospodari Marija Jakelj. Sivolasa gospa poskuša bohinjskemu hotelu Bellevue povrniti vsaj kanec starega slovesa in edini podatek, ki ga noče razkriti, so njena leta.
Kdor se seznani z Marijo Jakelj, ga popade želja, da bi bil v tretjem življenjskem obdobju prav takšen, kot je ona. Zagnan, iznajdljiv, živahen – in vodil bi star hotel, ki so ga že tako rekoč odpisali.
Zveni podobno, kot se je spletel scenarij v filmu Eksotični hotel Marigold, v katerem se skupina starejših Britancev znajde v razpadajočem, a očarljivem hotelu v Indiji, spozna, da biti (v očeh družbe) odpisani starec sploh ni tako slabo, in vzame v roke odpisano hišo.
Le da je tukaj dama ena sama in ona – pri tem se ne moremo izogniti oguljeni frazi – podpira vse vogale starega hotela, ki so ga zgradili leta 1935 in ki je štiri leta, preden je pritegnil njeno pozornost, osamljen zrl na Bohinjsko jezero.
Računovodkinja že ve
Da poprime za vsako delo , je bilo jasno že, ko mi je segla v dlan. »Glejte,« je pokazala razpokane roke. »Odtoke sem čistila.« In ker ni šlo samo z grobimi kemičnimi sredstvi, je morala seči v cev.
Rezultatu se je smejala, stoječa ob pultu v recepciji hotela, ki je – tako kot njegova upravnica – poln življenja, le da so mu leta ustvarila razpoke. Zaradi njih stara ograja zaječi, ko se nasloniš nanjo, z zelenih polken s srčkom se lušči barva, stari itison se je obrabil in se ponekod navzel vlage ...
A razgled je še vedno enako čaroben, posedanje na terasi s plastičnimi stoli pa pomirjujoče.
»Mož mi je umrl pred dvema letoma, otroci so šli po svoje, vnuki tudi, jaz pa sem se nekaj časa prekladala s kavča na posteljo in nazaj. Če bi tako nadaljevala, bi lahko končala samo še na Žalah,« se je hihitala drobna Žirovničanka. Na terasi pred veliko hišo, kjer živi leto in pol, je kljub razposajenemu klepetu imela vse pod nadzorom.
»Mislila sem si: to ni življenje.« In potem je prebrala o hotelu, ki je že štiri leta zaprt in se ga baje nihče noče pritakniti, niti njegov lastnik, ki samo čaka, da se bo javil kakšen (nemara celo malo lahkomiseln) najemnik.
»Pa sem poklicala Pačnika!« Posel z lastnikom oziroma njegovo družino, ki ima v lasti še hotele Zlatorog, Bohinj, Pod Voglom in Ski (večinoma so v slabem stanju), je bil sklenjen kmalu, ambiciozne nove upravnice ni odvrnilo niti to, da sta že na dan ogleda zapuščene hiše obtičala v snegu.
Skrivnost, v kaj se podaja, je menda do zadnjega zamolčala celo svojemu sinu. Z lastnikom sta se dogovorila, da ji prvo leto ni treba plačati najemnine, ampak da ta denar porabi za najnujnejša popravila.
In teh – potem ko je hotel tako dolgo počival v tihoti – ni bilo malo, pravzaprav jih je bilo toliko, da je za to porabila vse prihranke.
Pomislek o tem, da bi se pri preambicioznem projektu za eno samo upokojenko uštela, je brez podlage. Marija Jakelj je 32 let delala kot računovodkinja.
»Službo sem menjala vsakih pet let, saj sem bila prepričana, da si po tej dobi samo še za arhiv. No, to je lahko šlo tako samo do 45. leta,« je nadaljevala v hitrem tempu.
Ko se je upokojila, je temu znanju dodala veščine iz kuharstva in gostinstva. Pravzaprav so doma odpirali picerijo in so potrebovali »papir«, kot je prostodušno priznala. »Dali so mi nahrbtnik in knjigo in me poslali v Ljubljano.«
Čeprav je potrebovala samo papir, in tega menda niti pred učiteljem ni skrivala, se je zraven marsičesa naučila, recimo pripraviti zares dobro rolado. Še očitne veščine vodenja, iznajdljivost in pripravljenost poprijeti za vsako delo – vse to jo je pripeljalo do tega, da je hotel znova odprla.
S pomočjo najetih delavcev je trdo delala pol leta. Sobe so bile še nekako sprejemljive, zgrozila pa se je, ko je videla izropano in opustošeno kuhinjo. »Vse so pobrali, do zadnje skodelice!«
Ko razlaga o svojih prigodah kot upravnica starega hotela, izreče tudi marsikatero na račun Bohinjcev, recimo to, da je župan (Franc Kramar, ki je Zmagu Pačniku med drugim očital, da pušča svoje hotele zanemarjene) še takrat, ko je bil hotel odprt, razglašal, da je zaprt.
In zato ljudje niso prišli niti pogledat tja gor, je še vedno malo ogorčena. Lansko poletje je bilo tako slabo z obiskom , se priduša, a letos je že bistveno bolje – ne glede na negodovanje Bohinjcev, kakor se rada vrne k njihovi žlehtnobi. In se ravno tako žlehtno namuzne, ko se spomni, kakšno jim je ukanil Legatov Tonček leta 1935.
Zgodba je znana, a je vredno spomniti nanjo. Leščan z igralsko žilico in podporo v lokalnem fantovskem društvu se jim je napovedal na obisk, in to obisk v slogu – kot abesinski vladar Haile Selassie.
»Bohinj 20. 10. 1935 obišče sam cesar Abesinije Haile Selassie in prosim drage Bohinjce, da ga slovesno sprejmete ob opoldanskem vlaku. Stop.« Tako se je glasil telegram.
Bohinjci so napoved vzeli z vso resnostjo, ki pritiče imenitnemu obisku, hiteli so izpolnjevati presvetle zahteve (cesar si je, denimo, zaželel dveh konjev, enega belega in enega črnega) in na kup privabili ljudi od blizu in daleč. Zbrali so se in sprejeli cesarja, to je bil sprejem, kakršnega Bohinj ni pomnil.
Bohinj je prelep za umor
»Kako slovesno je bilo šele pred Hotelom Bellevue! Cesar sicer ni veliko govoril, temveč je puhal dim iz svoje neznansko dolge pipe, kakršne še v bližnjih Gorjušah ne bi znali izdelati. Včasih pa se je le nagnil k tolmaču Kavčov'mu Jožu, mu na uho nekaj povedal, ta pa je njegove besede glasno oznanil množici,« je dogodek slikovito povzela Darinka Medja (objavljeno na gore-ljudje.net).
Množica je bila baje ganjena. Veselili so se dogodka na veselici, in ko je presvetli gost že dovolj popil in se sumljivo vešče vrtel v ritmih polke, mu je maska začela nagajati.
»Barva na obrazu mu je počasi začela odstopati in na koncu je moral Legatov Tonček pobegniti,« je zgodbo z neprikritim zadoščenjem sklenila Marija Jakelj. Razstavila jo je tudi na hodniku hotela, v kratkem pa kani kakšnega gledališčnika nagovoriti, da bi pripravili predstavo – pred hotelom Bellevue, seveda.
Zamisli, kaj vse bi organizirala v hotelu, kar vrejo iz nje, in tudi marsikateri predlog je pripravljena sprejeti – ali pa vsaj razmisliti o njem. »Predlagali so mi, naj v kleti uredim disko in kakšno plesalko iz Češke povabim tja. Pa sem si mislila: hm, Agatha Christie in češka plesalka, to pa res ne gre skupaj!«
Tisto jutro je bilo v hotelu kakih dvajset in še nekaj gostov, zajtrk je bil mimo, mize pospravljene, mlado dekle se je premikalo med sobami, kuhar je imel nekaj prostega časa.
Zdaj so ekipa štirih; Marija Jakelj je z njimi zadovoljna. Zlasti po slabih izkušnjah s prejšnjimi delavci. Natakarica ji je, denimo, že na dan odprtja uprizorila sceno z letečim posodjem, ena izmed kuharic je bila tako vešča svojega poklica, da je pripravila »zelenjavni bograč«, prispevala svoje h »krvavi ruladi« in končala delo z »zelenjavno poplavo«, kakor je upravnica hotela slikovito in z mnogo več besedami opisovala tegobe iskanja dobrih kadrov.
Ni dvoma, da je Marija Jakelj zahtevna delodajalka, ki ne pozna besed »ne morem«. O sebi mimogrede navrže, da jo nekaj daje koleno, a to ni pomembno, vsak dan premaguje sto stopnic, kolikor se jih vije do vrha hotela.
Ta je ohranil ravno toliko tiste žlahtne patine, da se zdi, kot bi ostal v nekem drugem obdobju. Če bi se v tistem trenutku mimo sprehodila Agatha Christie in se sumničavo zazrla v novinarsko zalego, ki je menda ni prenesla v svoji bližini, se obiskovalec skorajda ne bi začudil.
Duh velike obiskovalke tudi sicer veje po hotelu. Na vratih sobe 204 je napis, kakršen je bil leta 1967, ko je tam počitnikovala in kjer je menda izrekla znameniti stavek »Bohinj je prelep za umor«.
Tudi za vrati bi bila soba skoraj nedotaknjena – če ne bi tu in tam zamenjali rjuh. Kajti soba 204 je zelo priljubljena in marsikateri gost želi pokukati vanjo, kakor bi se s tem lahko potopil v pretanjeni um domiselne snovalke kriminalnih zgodb.
Marija Jakelj živi v sobi številka 102. Hotelu, kjer je 22 sob, zlasti pa depandansi (zgrajena je bila v 60 letih, v njej je 37 sob) bi zelo koristila prenova. Če bi imela denar, bi najprej popravila ograje, je željno dejala.
A se zdi, da se je sprijaznila, da mora gospodariti s hotelom, kakršen pač je. Njen cilj je, da bi se prebili vsaj v zelene številke, a pri tem ne kaže nikakršnega znamenja obupavanja: »Tako sem se odločila. Zdaj je treba to izpeljati do konca!«
