Bosi po rosi na Stražo

»Nekaj obiskovalcev pa le bo!« je vzkliknila Maja Rimahazi, ko je zagledala četico različno starih in velikih. Sama se po Riklijevi poti na vrh blejske Straže vedno povzpne bosa, razširjeno britansko družino in mlajši par pa je k temu le povabila: »Če se ne počutite prijetno, začnite v čevljih pa jih sezujte šele na vrhu.«

Začelo se je na pesku pred spodnjo postajo žičnice, nadaljevalo po gozdnih tleh, prepredenih s koreninami in prekritih s suhim listjem, iglicami in storži. Večinoma so jih premagovali kroksice in sandali, vmes tudi po dva para odraslih in otroških stopal. Tudi za te ni bilo videti, da bi jih neravna in tu pa tam bodičasta podlaga pretirano motila.

Hrib za srednje krepke moške

Kljub vročinskemu valu, ki se že nekaj časa pne nad Slovenijo, tega tu, nad Blejskim jezerom, ni bilo občutiti. K vrhu je vabila še prijetna sapica, ko so se krošnje začele redčiti, pa so se pred očmi začele odpirati stereotipne podobe Bleda; najprej svetlikajoča se gladina jezera, potem še grad in otok. Zvon v cerkvi svetega Martina je oznanil četrt čez osem.

Kjer so se krošnje pod vrhom razmahnile nebu in vse bolj prodornim sončnim žarkom, je bil čas za prvi postanek in uživanje v razgledu. Zdaj so se jezero, cerkev in grad zazdeli kot na dlani. Tu je Maja spomnila, da je pot, ki se ji prepuščamo, posvečena Arnoldu Rikliju, začetniku organiziranega turizma na Bledu.

Potem ko je njegov oče blizu Celovca odprl barvarno usnja, je Rikli odkril tudi Bled. Sem je prvič prišel leta 1852, da bi se pozdravil zaradi zdravstvenih težav, ki mu jih je povzročal stik s kemikalijami. »Ker se je terapija izkazala za uspešno, je dve leti pozneje odprl terapevtski center, v katerega so prihajali bolniki iz vse Evrope. Riklijeva terapija je temeljila na zdravilni moči vode, zraka in sonca. Bolnike je ponavadi že med peto in šesto zjutraj popeljal na sprehod in tam v naravi so pojedli tudi zajtrk. Vzpon na ta hrib je bil predpisan srednje krepkim moškim; ženske in moški so namreč imeli ločen program, nositi so morali lahka oblačila ali pa sploh nobenih,« je v angleščini pojasnjevala vodnica. »Resno?« se je začudil devetletni Theo. »So bili res popolnoma goli ali kako?« »Da,« mu je z nasmeškom odgovorila Maja in nadaljevala, da so se bolniki po sprehodu šli še kopat in sončit, to pa ponavljali dvakrat na dan. Uživali so vegetarijansko prehrano in se morali izogibati alkoholnim pijačam in kajenju. »Ta sprehod je nekakšna predstavitev Riklijeve terapije, ki je zamrla leta 1906. Rikli je namreč kmalu zatem umrl. Vsako prvo julijsko nedeljo na Bledu njemu v spomin skupaj z zdravstvenim domom na Bledu organiziramo poldnevni pohod na dva hriba, Stražo in Osojnico, ki se konča z zelenjavno juho,« je še povedala Maja.

Kot razširitev tega pohoda na vso poletno sezono, da bi torej čim več gostov spoznalo Riklija in njegove nauke, je Turizem Bled pred tremi leti v ponudbo uvrstil še sprehod Bosi po rosi, v katerem je mogoče uživati vsak torek v juliju in avgustu. V treh letih, odkar po njem vodita Maja ali njena sestra Eva – tokrat je prišla s fantom –, se še ni zgodilo, da bi ostali brez udeležencev. Najnižji rekord so dosegli pred kratkim, ko sta prišla le dva, ena od njiju je bila starejša domačinka, od lani redna obiskovalka tega jutranjega sprehoda. »Vsi, ki pridejo, so videti zelo zadovoljni. Navdušuje že prekrasna narava z lepimi razgledi, potem je tu še pozabljena izkušnja hoje z bosimi nogami. Marsikdo si tega skorajda ne upa več, sprašujejo se, kaj se jim lahko zgodi, potem pa večinoma vsi ugotovijo, kako je super. Večina jih na koncu reče, da bodo odslej to tudi doma večkrat ponovili, še vedno pa je kdo, ki se ne opogumi. Vzroki so različni,« je Maja povzela ravnanje udeležencev. Med njimi so pogosto starejši domačini ali takšni, ki si vodeni vzpon na Stražo privoščijo med dopustom, med tujimi gosti pa prevladujejo srednja generacija in družine. Za otroke je to sploh posebno doživetje, opaža Maja, še zlasti zanimivo pa je ugotoviti, kako zelo smo odtujeni že od misli in občutka, da bi si sezuli čevlje in bili bosi.

Jezero kot svilnata tkanina

Prve zaplate trave, ki so se jim na vrhu začela prepuščati tudi dotlej obuta stopala, so potrdile pričakovano: rose v teh dneh niti na gorenjskih tleh vsaj ob tej uri ne bo mogoče občutiti. A skoraj enako blagodejno je bilo pod nogami občutiti hlad, ki ga je zemlja še premogla. »Vsakdo bo moral pokazati kakšno vajo, te pa se bodo vrstile od glave do prstov na nogah. Jaz bom začela prva,« je Maja napovedala zbranim, ki so se medtem že razporedili v krog. Zvrstilo se je za dva kroga razgibalnih vaj, od katerih so še največ preglavic povzročali počepi in vrtenje rok v nasprotnih smereh. Ko so sodelujoči prijazno zavrnili, da bi po vsem tem še telovadili, je sledil vzpon do poletnega sankališča. Najstarejša udeleženka gospa Gillian je čas izkoristila za kramljanje. Razkrila je, da se tudi doma na severu Velike Britanije vsako jutro odpravi na več kot enourni sprehod. »Kaj pa ta, vam je všeč?« »O, zelo je prijeten, edino višine ne prenašam preveč dobro,« se je v smehu nekako opravičila za zaostajanje za skupino pri strmem vzponu skozi gozd. »Veste, tudi pozimi grem hodit, a zadnji dve leti smo tudi pri nas imeli dve hudi zimi s precej snega,« je še dodala.

Ko je bila klančina premagana, se je odprl še prekrasnejši razgled. Jezero se je zasvetilo v vsej svoji lepoti kot kakšna svilnata tkanina, po kateri so že drseli trije enojci in četvorec. To je bilo tisto, kar se je zdelo najlepše najmlajši udeleženki, šestletni Cari, ki je nekoliko preplašeno povedala še, da je jezerska voda topla in da bo po počitnicah zakorakala že v tretji razred. Tudi njenega tri leta starejšega brata Thea je doletelo vprašanje, kaj ga je v tem jutru najbolj navdušilo. »Rekel bi, da hoja brez čevljev. Čeprav živimo v hiši, ponavadi po travi ne hodiva bosa. Drugače pa mi je Bled zelo všeč, še zlasti jezero. Včeraj smo se v njem kopali in plavali in je toplejše, kot je katerakoli voda v Angliji,« je bil videti navdušen temnolasi fant.

Rosa kot pika na i

Maja je skupinico popeljala še v levo, tja, od koder je lepo videti Osojnico, Bohinjsko Belo in Blejski otok. »Ali veste kaj o otoku? Zakaj je tako poseben?« jo je zanimalo za uvod v legendo o zvončku želja. Potem je začela pripovedovati, da je na blejskem gradu menda živela mlada vdova Poliksena, ki je v žalosti za svojim pokojnim možem dala uliti zvonček za otoško kapelico. Zaradi silnega viharja je čoln s posadko in z zvonom potonil in še danes se njegovo zvonjenje sliši iz globin jezera. Po njeni smrti je papež poslal za cerkev na otoku drug zvonček. Kdor z njim pozvoni in tako počasti Marijo, se mu izpolni želja. »O, kakšna lepa zgodba!« je bila ganjena gospa Gillian, Maja pa je med drugim spomnila, da je otok tudi krasen kraj za poroke.

»Gremo zdaj dol?« je Maja namignila na spust proti izhodišču in pod nogami je že začel škrtati pesek, saj je večina spet sklenila prijateljstvo s svojo obutvijo. Ko se je odprla travnata preproga, pa so čevlji znova bingljali v rokah. Za sprehod Bosi po rosi smo izvedeli v hotelu, je povedala Rachel Edwards, Theova in Carina mama. »Kakšnega pa ste pričakovali? »Nismo vedeli, da bomo šli na tako strm hrib, potem bi mojo mamo najbrž pustili spodaj,« je prišepnila v smehu. »Ampak, ja, saj je prišla gor. Hotela sem nekaj, v čemer bi otroka uživala, in zdaj lahko rečem, da tudi sta. Če bi šli na to pot sami brez vodstva, bi najbrž nergala, tako pa sta zelo sodelovala,« je povzela dogajanje zadnjih dveh ur, njen mož Julian pa je povedal, da mu je bilo najbolj zanimivo slišati zgodbo o možaku, ki je že pred stoletjem učil zdravega načina življenja z vajami, in da je to tradicija, ki se ohranja še danes. »Boste po sprehodu zaplavali še v jezeru, tako kot je predpisoval Rikli? »Po vsej verjetnosti ne takoj zdaj, ampak pozneje. Otroka zelo uživata v kopanju in tudi hoja jima gre dobro,« je povedal Julian. Tik pred ciljem je celotna zgodba dobila še piko na i: na veliko presenečenje je bilo pod nogami občutiti celo roso.