Tiskane izdaje
Botanični vrt Goričica pri Bohinjski Bistrici na nadmorski višini 520 metrov je najmlajši od treh naravnih botaničnih vrtov v Bohinju: najbolj znani je tisti na Velem polju, drugi pa je pod Črno prstjo. Naravni so zato, ker je človek pustil naravi, da zrase, ker v domačem okolju raste že generacije – brez pomoči človeške roke, kakor v najbolj znanem slovenskem alpiniumu Julijana v Trenti.
Trojica bohinjskih botaničnih vrtov je nastala na krajih, ki izstopajo po številnosti in predvsem raznovrstnosti rastlin, ki rastejo na majhnem območju. Biotsko (oziroma biološko) raznovrstnost, s tujko biodiverziteto, namreč merimo po številu različnih vrst organizmov (v našem primeru rastlin), ki živijo na določenem prostoru, in raznovrstnosti ekosistemov nekega območja. V tem pogledu je Črna prst evropski fenomen. Rastje v alpiniumu je zaščiteno: ne sme se ga trgati, teptati, ruvati s koreninami, sploh kakor koli poškodovati...
Kakor na razstavi je na ogled s potk, speljanih tako, da so v dosegu oči vse rastline, označene s tablicami s slovenskimi in latinskimi imeni. Goričica je prav blizu Bohinjske Bistrice: prevozite vas, pustite vozilo pred avtokampom Danica na desni, tam pa vas tabla usmeri še približno 200, 300 metrov po poti med šotori ob Savi Bohinjki. Botanično pot sta si leta 2008 zamislila idejna očeta Goričice, Branko Zupan, lesarski tehnik, in Ivan Veber, inženir gozdarstva.
Žal načrtovana pot še ni narejena: »To je večji poseg in zahteva več dela in tudi nekaj denarja.« Oba iz Bohinja, doma le dva kilometra vsaksebi, sta predlagala ureditev Goričice na zemljišču dveh bohinjskih kmetov kot učno in hkrati rekreativno pot skozi botanični vrt alpskih rastlin, naravni alpinium, kjer poleg visokogorskih cvetijo tudi cvetlice, značilne za nižje, podalpske lege. Upokojenca, ki ju pomlajuje ljubezen do rastlin, tudi fizično opravljata vsa dela, se pravi pripravljata, postavljata in prestavljata tablice z latinskimi in slovenskim imenom rastline, redno obiskujeta vrt in skrbita, da je urejen. Za vsako rastlino je le po ena tablica in le na enem mestu. Do zdaj se še nobena ni izgubila.
Dvojica je zaslužna tudi za alpinium na Črni prsti nad Orožnovo kočo, na kraju, kjer je Slovensko planinsko društvo leta 1894 postavilo prvo slovensko planinsko kočo (med vojno požgano, pred petimi leti pa obnovljeno s podarjenim lesom in delom domačinov). Skrbeti za alpinium na Črni prsti, področju snežnih plazov, pomeni vsako jesen tablice pobrati in jih na začetku poletja spet namestiti, potem pa vsak teden obnoviti. Deset vzponov na leto gor in dol in od konca maja do začetka avgusta enkrat na teden pregledati in prestaviti tablice od odcvetelih rastlin k cvetočim.
Njuna je tudi še neuresničena zamisel, da bi botanično pot na Črno prst podaljšali na vrh. »Pri razpadanju po plasteh črnega skrilavca, ki z apnencem sestavljajo Črno prst, nastajajo velike razpoke in v njih rastejo najzanimivejše rastline: prav zdaj cveti endemit srebrna krvomočnica z bledorožnatimi cvetovi. Črna prst z endemiti tja do Krna ima bogato botanično zgodovino, botaniki so hodili nanjo že pred 250 leti. Sam saški kralj Friderik August II. se je leta 1841 povzpel nanjo, in to v slabem vremenu,« razlaga Ivan Veber.
Kapitalne najdbe
Botanični vrt Goričico, ki je zaščiten kot naravna dediščina, so z uradnim dovoljenjem Zavoda za varstvo naravne dediščine odprli lani v okviru 200-letnice Botaničnega vrta v Ljubljani, tudi na spodbudo Festivala alpskega cvetja v Bohinju, ki so ga letos priredili že petič in ponavadi traja deset dni, od konca maja do začetka junija. Ta festival si je za svoj simbol izbral najlepšo izmed lokalnih perunik: bohinjsko, ki raste na Komarči in ostenkih Rudnice. Za vodstvo po botaničnih vrtovih in botanične pohode na Ratitovec, Fužinske planine, Koblo itd. nasploh skrbi turistična organizacija, ki je s pomočjo slovenskih strokovnjakov izobrazila botanične vodnike z licenco.
»Več kot deset jih je že, tudi midva sva med njimi,« pravita sogovornika, ki imata za seboj vsak kako zanimivo najdbo: Veber na primer vijolico, dotlej znano samo v Pirenejih, ki jo je pokojni slovenski botanik, prof. Tone Wraber, identificiral kot rogato vijolico, pa plazečo sreteno, znano samo na Mangrtu, ki jo je Brane Zupan našel v Bohinju, in »kapitalno najdbo«: spomladanskega kosmatinca, ki ga pri nas v Sloveniji še niso našli. Odkril ga je naravoslovni fotograf Marko Pogačnik, Ivan Veber pa s strokovno pomočjo določil in najdbo objavil.
Nevednost
Pot se vije med rožami, grmički, pod drevjem, označenimi s podobnimi tablicami. Vse je narejeno prostovoljno iz čistega veselja in namena: deliti lepoto narave in svoje znanje z drugimi. Tudi znanje o biotski raznovrstnosti, ki jo danes tako visoko cenimo in opevamo, a o njej tako malo vemo. »Če bi bili poučeni, ne bi izvajali ukrepov, ki so v nasprotju z vedo o naravi,« pravi Ivan Veber, tisti strokovnjak, ki se je uprl nerazumnemu in škodljivemu evropskemu predpisu o plačevanju obnavljanja pašnikov s požiganjem. Opazil, da na bohinjskih gorskih pašnikih in celo na visokogorskem krasu Triglavskega narodnega parka požigajo biomaso z denarjem iz sredstev evropske subvencije.
»Biodiverziteta, ki uspeva na prhnini iz preperelega vejevja in druge biomase, sestavlja plodna tla med skalovjem občudovane alpske in kraške cvetane. Najbogatejša je prav na zgornji gozdni meji. Pred leti je poseben predpis preprečeval požiganje na teh krajih. Tudi zdaj naj bi se po zakonu o Triglavskem narodnem parku v njem ne požigalo. Kot vidimo na Krstenici, Voglu, Poljani, Za Liscem in še kje, se vseeno požiga. To škodljivo butalščino celo zahtevajo najvišji ministrski in evropski nadzorni organi...
Za rast občudovanih rastlin in kot posledica redkih živali (žuželk, metuljev, ptic...) je potrebna posebna oblika plodnih tal, ki jo imenujemo rendzina. Bogata je z omenjeno prhnino. Izredna vododržnost teh tal, ki pa so gorljiva in nastajajo samo s preperevanjem biomase, omogoča različne oblike življenja, ki na prvi pogled uspeva na kamenju. Prav to pa zdaj zavestno požigamo. Kakšne so posledice, nam pokažejo gozdni požari,« se je škodljivemu naravoslovnemu neznanju uprl Veber v prispevku za Delo konec lanskega leta.
Z vodilom: z geslom »Širimo znanje, povezujmo ljudmi« se neznanju upira tudi nevladna organizacija CIPRA (francoska okrajšava za Commission International pour la Protection des Alpes), večjezično stičišče informacij za vse, ki živijo na območju Alp ali jih alpski svet zanima. »Biotska raznolikost je naše biološko in naravno bogastvo,« opozarja naslovnica francoskega zbornika CIPRA (marec 2008). »Petsto metrov stran od Goričice je močvirje s še bolj raznovrstno floro in favno. Tisti, ki uničujejo močvirja, bodo uničili človeško biotsko raznolikost. Tudi v Bohinju jo uničujejo. Zato se borimo za zaščito rastlin v močvirjih,« pravita somišljenika, ki iz previdnosti ne izdata imen in rastišč najredkejših in najbolj krhkih rastlin.
Najlepša bohinjska perunika
Pot vzdolž Save Bohinjke je nekdanja ribiška pot. Tolmuni, nekoč vaško kopališče, so polni tolstih »briketaric«, kakor Zupan imenuje umetno (z briketi) vzgojene ameriške postrvi, ki jih vlagajo v reko za ribiče in so izpodrinile avtohtono potočno postrv, križanci med vrstama pa niso plodni. »Ko sem bil majhen, je bila reka polna bohinjskih postrvi. Še pred 20 leti sem jih na enem kraju naštel do 150,« pravi Zupan, ki množični porabi namenjenih briketaric ne je. Kukamo pod veje, iščemo tablice z napisi. V tem času je večina cvetja odcvetela, vrt je najlepši junija. Vzemimo tevje, kobulnica je tako kot kumina, zelo zanimiva rastlina: cvetni listi so navadni vršni listi, tako kakor pri planiki. Rjavi sršaj, kosmata zlatica, strupena volčja jagoda, spomladanski kosmatinec, prav zdaj cvetoče navadno kresničevje je edina cvetnica, ki ima samo moške ali samo ženske rastline...
Mnogocvetni dišeči Salamonov pečatnik bo imel črne jagode, ko bodo zrele, prisesan je na korenine druge rastline, iz katere črpa organske snovi, asimilira pa sam. Aprila in maja je tod vse belo od telohovih cvetov in modro od navadnega zimzelena. Poljski črnilec, pol zajedalec podobno kot škrobotec. V Bohinju je več kot 30 kukavičnic, ki sodijo med orhideje. Tudi murka sodi mednje. Ob poti je orhideja rjava gnezdovnica: nima nič klorofila, vse organske snovi črpa iz korenin, saprofit, gniloživka, ki se preživlja kot gobe. Belocveti pokončni srobot, orlice so odcvetele. V Bohinju, tudi v Goričici je precej navadnega belega gabra, priljubljenega pri polhih. »Gabrica bo obrodila, bo veliko polhov,« pravijo tod. Črni gaber z najtežjim lesom pa raste višje na pobočju Pršivice.
Najzanimivejša je južna stran Goričice, najbolj sončna, z najmanj prsti in največ prostora, kar imajo alpske rože najraje. Sem je treba prvič priti že aprila. Tu rastejo južnoalpske rastline: zlato sončece, kokoševec, hermelika, nekatere od enajstih vrst šentjanževk...
Konec junija večina odcveti. V tem gorskem svetu, na nadmorski višini 520 metrov, kjer je nekoč ledenik brusil kamnito gmoto, raste na površini pol hektara več kot sto različnih rastlin. »To je naša geološka in naravna dediščina: revna tla, vrzelast gozd, plitka prst, ki ugaja cvetlicam,« razlaga Ivan Veber. »Če so tla bogata, cvetlice zaduši trava. Zato na pognojenih travnikih ni cvetja. Največ cvetja je v gorah, kjer skoraj ni zemlje, a je veliko prostora: na alpskih meliščih so julija prečudovite rožice. Letos je cvetje pohitelo.«
