Tiskane izdaje
Branje ostaja najučinkovitejše sredstvo za učenje in orientacijo v življenju sploh, čeprav se viri informacij hitro spreminjajo.
Pravzaprav nam branje omogoča, da se laže prilagodimo spremembam, opozarjajo strokovnjaki. Znano je, da je bralna pismenost naših učencev na splošno slaba, in pri tem digitalna besedila niso nobena izjema.
Nasprotno, sposobnost kritičnega presojanja in smiselne uporabe prebranega, kar opredeljuje dobro bralno pismenega človeka, je pri digitalnih besedilih še teže doseči, kažejo najnovejše raziskave.
»Pri tem branju se pokažejo višji miselni (metakognitivni) procesi – sprotni razmislek o prebranem in cilju, ki ga želimo doseči,« je na nedavni okrogli mizi ob robu knjižnega sejma poudarila psihologinja dr. Sonja Pečjak, profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti in avtorica številnih prispevkov na temo branja in učenja.
Strokovnjaki v zadnjih letih namreč zelo intenzivno proučujejo miselne procese pri branju linearnih in elektronskih besedil.
Med obema vrstama je razlika, saj pri prvem slediš neki logiki, ki je že postavljena in te vodi do sklepa. Pri branju elektronskega besedila pa lahko z dodatnimi povezavami delaš številne izlete (ekskurze) od osnovne teme.
Če nimaš zelo jasnega cilja in dovolj velikega samonadzora, lahko hitro zaideš in izgubiš rdečo nit. S pedagoškega vidika je to lahko zelo inovativen proces, ki te vodi do številnih novih spoznanj, vendar je časovno zelo potraten in tudi težko obvladljiv. Zato je v teh primerih zelo pomembno učiteljevo vodstvo – navodila učencem, da izpred oči ne izgubijo glavnega cilja.
Isto velja tudi za učenje (branje) doma. Pravzaprav gre za učenje učenja, ki je kljub prizadevanjem še vedno šibka točka našega šolskega sistema, so ugotavljali na okrogli mizi.
Predstavile so tudi zanimive izsledke raziskav o uporabi računalnika pri pouku, ki so pokazale, da je to orodje lahko zelo učinkovito v zgodnji dobi šolanja.
Posebno motivacijsko deluje pri fantih, saj učenci v tem obdobju usvajajo temeljne spretnosti (pisanje, računanje) in morajo pri tem narediti veliko ponavljajočih se vaj. Fantje so pri nalogah na računalniku vztrajnejši.
Ugotovili so še, da v višjih razredih uporaba računalnika nima več tako dobrih učinkov, v srednji šoli pa spet, ker imajo dijaki že bolj razvite sposobnosti samonadzora.
Dva ne bereta enako
»Pri tiskanih besedilih gre za linerano branje, v katerem avtor določi zaporedje. Ponavadi uvodu in jedru sledi sklepni del, elektronsko besedilo pa je lahko večkodno. Bralec lahko vstopi na katerem koli mestu in po dodatnih povezavah kadar koli tudi odtava,« je pojasnila na okrogli mizi dr. Meta Grosman, častna predsednica bralnega društva ter profesorica za angleško in ameriško književnost na filozofski fakulteti.
Po njenem mnenju je elektronska različica primernejša za informativna besedila. V digitalni obliki pripoved nima določene zgodbe in kontekst se zlahka izgubi.
Meni, da je elektronska literatura (tista prava, ki je nastala v računalniku in je bralec njen soavtor) za pouk slabo uporabna, ker v tem primeru niti dva bralca ne moreta narediti istega povzetka, ker nimata istega razumevanja.
Tudi poskusi z enojajčnimi dvojčki so pokazali, da niti tisti z isto gensko zasnovo ne berejo podobno, ker sta samostojni osebi ter imata vsak svoje izkušnje in znanja.
Je pa elektronska oblika po njenem mnenju primerna za informativna besedila, tudi za učbenike.
Vendar Grosmanova opozarja, da v to obliko ne bi smeli preprosto spremeniti že veljavnih tiskanih učbenikov. Opaža, da so avtorji vanje natlačili vse, kar so izvedeli na fakulteti, ne gleda na to, kateri podatki so primerni za katero stopnjo šolanja.
Nastajanje e-učbenikov je priložnost, da to prečistimo, meni. Pri tem se opira na najnovejši priporočila strokovnjakov za to področje, ki poudarjajo, da je treba v e-učbenike vključiti samo bistvene podatke, sicer preti velika nevarnost informacijske preobremenjenosti.
V tem vidi enega od možnih pozitivnih učinkov digitalizacije.
»Dolgo so prevladovala svarila pred negativnimi učinki e-sveta. Učni rezultati bodo slabši, ker pozornost zlahka odtava, so opozarjali mnogi. Zdaj vemo, da ni popolnoma tako, saj se to lahko zgodi tudi pri branju tiskanega besedila, če se ne nadzorujemo. Sicer pa se lahko tudi pri branju besedila na zaslonu ustavimo in si nekaj izpišemo, ko nas tema res zanima.«
Niso krivi novi mediji
Za uspešnost pri obeh vrstah branja, linernega in elektronskega, je pomembno predvsem določanje cilja. Če se zavedamo, kaj in zakaj beremo, laže ostanemo osredotočeni.
To bi morali upoštevati tudi v šolah, ko opismenujejo učence. Tudi branje elektronskih besedil je veščina, ki bi jo morali poučevati, saj je mogoče pričakovati, da bodo v bližnji prihodnosti prevladovala.
Vendar tega še ni v učnih načrtih nikjer na svetu. Niso še dognali, kaj in kako bi to poučevali, čeprav se na veliko ukvarjajo s tem.
Skrb vzbujajoče je, da ima veliko naših učencev težave že z branjem lineranih besedil. Ko se bodo uveljavila še digitalna, bodo razlike še večje.
Grosmanova je prepričana, da je naše povprečje tako slabo zato, ker ga »vlečejo navzdol« razmeroma maloštevilni najslabši, ki prihajajo iz socialno nespodbudnih okolij. V šolah jim ne uspeva nadomestiti njihovih primanjkljajev, ne zmanjšujejo socialnih razlik.
»Če do tretjega razreda ne avtomatizirajo veščine branja, je ne morejo uporabljati za učenje, zato se njihov uspeh slabša. To je začarani krog. Pomembno je, da otrok vstopi v šolo z močno razvito govorno zmožnostjo.«
»Tega pa ne dosežemo, če jim rečemo, bodi tiho in lepo glej televizijo ali igraj igrice na računalniku,« pravi Grosmanova.
Za te razmere niso krivi novi mediji, temveč starši, poudarja. Tudi učitelji se premalo zavedajo, da so vsi odgovorni za pismenost učencev, ne glede na to, kateri predmet poučujejo.
